VSM sodba PRpv 268/2006

Pritožba predlagateljice postopka o prekršku Postaja prometne policije se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v točki II njenega izreka.

Z izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v z dne je bil obd. spoznan za odgovornega storitve prekrška po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 27. člena ZVCP in mu je bila izrečena globa v višini 30.000,00 SIT ter naloženo plačilo stroškov postopka o prekršku, to je povprečnine v višini 10.000,00 SIT, z isto sodbo pa je sodišče prve stopnje ustavilo postopek o prekršku proti obdolžencu v zvezi s sumom storitve prekrška po točki C četrtega odstavka 117. člena ZVCP po 1. točki prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP), ker dejanje ni prekršek.

Proti slednji odločitvi se je pravočasno pritožila predlagateljica postopka o prekršku Postaja prometne policije, ki je v svoji pritožbi med drugim navedla, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni citiralo tudi tistega dela določila sedmega odstavka 122. člena ZVCP, ki določa, da se v teh primerih smiselno uporabljajo določila tega zakona o preizkusu s sredstvi ali napravami ter strokovnem pregledu, zaradi česar pritožnica meni, da v obravnavani zadevi policist strokovnega pregleda ne bi smel odrediti.

Pritožba ni utemeljena.

Določba sedmega odstavka 122. člena ZVCP med drugim določa, da policist mora, če obstaja sum, da je kateri od udeležencev v prometni nesreči pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki zmanjšujejo voznikovo sposobnost za udeležbo v prometu, odrediti preizkus in udeleženca poslati na strokovni pregled. Beseda "in" v navedenem besedilu pomeni kumulativnost oziroma ob jezikovni razlagi navedene zakonske določbe obveznost policista, da ob odreditvi preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom odredi tudi strokovni pregled. Takšno tolmačenje tega zakonskega besedila ni absolutno in ga je potrebno tolmačiti tudi glede na namen zakonodajalca oziroma glede na raznovrstne okoliščine vsake obravnavane zadeve posebej. Dejstvo je namreč, da je v primeru prometne nesreče obveznost odreditve strokovnega pregleda mišljena za primere, ko udeleženec prometne nesreče zaradi različnih okoliščin ne more opraviti preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom ali pa ga ne more opraviti na način, ko ne bi bilo pomislekov v ustreznost in strokovnost njegove izvedbe. Okoliščine, ki takšen ustrezen preizkus alkoholiziranosti zgolj z alkotestom onemogočajo so najrazličnejše, pri čemer po mnenju pritožbenega sodišča ne zgolj telesne poškodbe udeleženca v prometni nesreči, temveč tudi psihične okoliščine po prometni nesreči, kot so šok, strah, pretresenost zaradi nevarnosti dogodka oziroma vse tiste okoliščine, zaradi katerih preizkušanec ne bi mogel ustrezno izvesti preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom ali ne bi v popolnosti razumel odredbe o opravi tega preizkusa in vse posledice, v kolikor se po takšni odredbi ne bi ravnal. V obravnavani zadevi je obdolženec z osebnim avtomobilom trčil v tovorno vozilo za odvoz smeti, pri čemer je iz v spis priloženih fotografij očitno, da je obdolženec pri tem vozil z znatno hitrostjo glede na poškodbe na obeh vozilih, zaradi česar pritožbeno sodišče obdolžencu verjame, ko je v svojem zagovoru pri sodišču prve stopnje med drugim navedel, da je bil tedaj šokiran oziroma ni ničesar premišljeval, ker je bil zaradi prometne nesreče preveč šokiran. Pritožbeno sodišče meni, da je zakonodajalčeva zahteva po odreditvi strokovnega pregleda udeležencem v prometnih nesrečah mišljena prav za takšne in podobne cestnoprometne primere, saj glede na obdolženčev utemeljen stres oziroma šok glede na vse iz spisovnega gradiva razvidne okoliščine obravnavane prometne nesreče dejansko obstaja dvom, ali je obdolženec opravil preizkus alkoholiziranosti z alkotestom po odredbi policista v takšnem psihičnem in fizičnem stanju, da bi bilo mogoče takšen rezultat s podpisanim zapisnikom o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom šteti za tako tehten, da obdolženčevo v njegovem zagovoru kasnejše zanikanje storitve tega prekrška oziroma tolikšne količine konzumirane alkoholne pijače, ki bi lahko rezultirala z ugotovljeno količino alkohola pri preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, ne bi bilo prepričljivo.

Pritožbeno sodišče zaradi tega meni, da so prav okoliščine obravnavane prometne nesreče takšne, da bi policisti morali uporabiti določbo sedmega odstavka 122. člena ZVCP kot je zapisana, to je ob jezikovni razlagi le-te kumulativno odrediti preizkus alkoholiziranosti z alkotestom in za tem še strokovni pregled. Pritožnikovo zatrjevanje v pritožbi na nadaljnje besedilo navedene določbe sedmega odstavka 122. člena ZVCP ni utemeljeno, saj bi v primeru tolmačenja, kot ga predlaga, določba sedmega odstavka 122. člena ZVCP sploh ne imela smisla oziroma bi bila povsem nepotrebna, saj bi se v vseh cestnoprometnih situacijah uporabljale neposredno ostale zakonske določbe, ki se nanašajo na tovrstne odredbe policistov v cestnem prometu. Ob tem na takšno tolmačenje tovrstnih cestnoprometnih okoliščin kaže tudi sedaj veljavna ureditev v Zakonu o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju: ZVCP-1) v sedmem odstavku 132. člena v zvezi s četrtim odstavkom 133. člena (tudi v povezavi z določbo tretjega odstavka 132. člena ZVCP), kjer je povsem jasno, da je potrebno v primerih določenega zdravstvenega stanja ali drugega, s tem povezanega objektivnega vzroka, nujno odrediti strokovni pregled, preizkus alkoholiziranosti z alkotestom pa je tisti postopek, ki se v tovrstnih okoliščinah ne izvaja, pri vseh ostalih udeležencih prometne nesreče pa ima policist možnost odrediti strokovni pregled brez predhodnega preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom, nikoli pa obratno.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določila tretjega odstavka 163. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) razsodilo, kot je navedeno v izreku te sodbe in je pritožbo pritožnice zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo Okrajnega sodišča v z dne v delu, ki je naveden v točki II izreka navedene sodbe.