VSM sodba PRp 718/2006

O pritožbi obd. se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o odgovornosti po uradni dolžnosti spremeni tako, da se prekršek, kot je opisan v izreku izpodbijane sodbe, pravilno pravno označi po tretjem odstavku v povezavi s prvim odstavkom 27. člena ZVCP-1, ter tam opisano prometno nesrečo na podlagi tretjega odstavka 134. člena ZVCP-1 označi kot prometno nesrečo z neznatno nevarnostjo in se na tej pravni podlagi namesto izrečene glavne sankcije globe v višini 50.000,00 (petdeset tisoč 00/100) SIT in stranske sankcije tri kazenske točke za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije C, ter namesto odločitve o odpustitvi stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila kategorije C, izreče sankcija globa 10.000,00 (deset tisoč 00/100) SIT.
Obdolženec mora globo plačati v roku 30 dni po vročitvi te sodbe, v primeru neplačila se bo globa izterjala tako, da se bo obdolžencu določil uklonilni zapor, ki bo trajal, dokler obdolženec globe ne bo plačal, vendar najdlje 30 dni. Z izvršitvijo uklonilnega zapora ne preneha obveznost plačila globe. Če obdolženi tudi po prestanem uklonilnem zaporu globe ne bo plačal, se bo le-ta prisilno izterjala. Obdolženi lahko vse do začetka izvrševanja uklonilnega zapora sodišču predlaga, da se globa nadomesti z opravo določenih nalog v splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti.
Sicer se pritožba obdolženca zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

Z izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v je bil obd. spoznan za odgovornega storitve prekrška po sedmem odstavku 28. člena v zvezi s tretjim odstavkom istega člena v povezavi s členom 234 ZVCP-1 in so mu bile izrečene glavna sankcija globa v višini 50.000,00 SIT in stranska sankcija tri kazenske točke za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije C, sankcija prepovedi vožnje motornih vozil kategorije C se mu je ob upoštevanju določil 26. člena Zakona o prekršku (v nadaljevanju: ZP-1) odpustila, naloženo pa mu je bilo plačilo stroškov postopka o prekršku, in sicer 20.000,00 SIT povprečnine.

Proti takšni sodbi se je pravočasno pritožil obdolženec in uveljavlja relativne bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in smiselno odločitev o sankcijah.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v zvezi s 159. členom ZP-1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana kršitev materialnih določb zakona iz 4. točke prvega odstavka 156. člena istega zakona, saj je bil glede prekrška, ki je predmet obdolžilnega predloga, uporabljen predpis, ki se ne bi smel uporabiti. Z izrekom izpodbijane sodbe se obd. očita vožnja tovornega avtomobila reg. št. s polpriklopnikom neposredno pred križiščem lokalne ceste v z regionalno cesto nazaj, pri čemer je ogrozil premoženje, saj je z zadnjim delom polpriklopnika zadel ob sprednji del za njegovim vozilom ustavljenega osebnega avtomobila, ki ga je upravljala, zaradi česar je na njenem vozilu nastala materialna škoda po nestrokovni oceni v višini okoli 80.000,00 SIT, ter torej kršitev materialne določbe tretjega odstavka 28. člena ZVCP-1. Le-ta določa, da je vzvratna vožnja prepovedana, kadar bi voznik s tako vožnjo lahko ogrozil drugega udeleženca v cestnem prometu ali pa premoženje, zlasti pa na nepreglednem ali zoženem delu ceste, na delu ceste kjer je prepovedana ustavitev, na prehodu ceste čez železniško progo, v predoru, galeriji ali na mostu, ob zmanjšani vidljivosti ali pri prehajanju z neprednostne na prednostno cesto. Vožnja tovornega vozila s priklopnikom nazaj po lokalni cesti v, sicer neposredno pred križiščem z regionalno cesto, ne pomeni kvalifikatorne okoliščine, ki jo je zakonodajalec predpisal v tretjem odstavku 28. člena ZVCP-1, ki bi bila v obravnavani zadevi podana le, če bi obdolženi s tovornim vozilom s priklopnikom vozil nazaj z lokalne ceste na regionalno cesto. Zaradi tega v obravnavani cestnoprometni situaciji pritožbeno sodišče meni, da ne gre za prekršek po sedmem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 28. člena ZVCP-1, temveč za prekršek po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 27. člena ZVCP-1, ki ga tudi ni mogoče povezati z določbo prvega odstavka 234. člena ZVCP-1, ki določa, da če udeleženec cestnega prometa s prekrškom ogrozi drugega udeleženca cestnega prometa ali povzroči prometno nesrečo, razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo, se kaznuje za prekršek z najmanj 30.000,00 SIT in se mu izrečejo tudi najmanj tri kazenske točke, saj so po mnenju pritožbenega sodišča podane okoliščine iz tretjega odstavka 134. člena ZVCP-1, ki določa, da je prometna nesreča z neznatno nevarnostjo tista nesreča, ki ima za posledico le majhno materialno škodo in je povzročena s prekrškom za katerega je predpisana samo globa in je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebej lahkega. Ker je obdolženi s premikom vozila nazaj na lokalni cesti povzročil le majhno materialno škodo, ki znaša po nestrokovni oceni policistov okoli 80.000,00 SIT (kot takšno jo je povzelo v izreku izpodbijane sodbe prvostopno sodišče in ker se pritožuje zgolj obdolženi, ob upoštevanju pravila prepovedi reformatio in peius, pritožbeno sodišče to škodo sprejema v navedenem znesku) in ki je povzročena s prekrškom, za katerega je predpisana samo globa v višini 10.000,00 SIT, prav tako pa je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebej lahkega, saj je šlo v konkretnem primeru le za premik nekaj metrov nazaj na lokalni cesti v naselju, je pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo pravno označbo obravnavanega prekrška tako, kot je navedeno v izreku te sodbe in je obdolžencu na tej pravni podlagi izreklo novo glavno sankcijo globo, ne pa tudi stranske sankcije treh kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije C, kakor mu je bila izrečena z izpodbijano sodbo, kot tudi ne odpustitev sankcije prepovedi vožnje motornih vozil kategorije C ob upoštevanju določil 26. člena ZP-1. Ker je obdolženec povzročil prometno nesrečo, ki je opredeljena v prvem odstavku 27. člena ZP-1, ki jo je tudi mogoče opredeliti kot prometno nesrečo z neznatno nevarnostjo iz tretjega odstavka 134. člena ZP-1, ni možna uporaba prvega odstavka 234. člena ZVCP-1, kot tudi ne uporabe drugega odstavka 234. člena ZVCP-1, v katerem je sicer med drugim določeno, da se izreče tudi prepoved vožnje motornega vozila tistemu vozniku motornega vozila, ki povzroči prometno nesrečo zaradi kršitve določb o vzvratni vožnji, ki jih ureja specialna določba 28. člena ZVCP-1, v konkretnem primeru pa je šlo za premik vozila iz 27. člena ZVCP-1, le-ta pa ni naveden v opisu cestnoprometnih pravil iz drugega odstavka 234. člena ZVCP-1.

Glede uveljavljane relativne kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 in sicer, da njegova izjava, ki je navedena v sodbi, ni enaka njegovi ustni izjavi, ki jo je podal na Okrajnem sodišču v, ko naj bi izjavil, da je že prevozil pet milijonov kilometrov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obdolženi na zaslišanju dne res povedal le, da tovrstno vozilo (s tem misli tovorno vozilo) vozi že od leta in ima veliko vozniških izkušenj, ne pa da je prevozil pet milijonov kilometrov, vendar ta kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, saj jo je prvostopno sodišče navedlo le v kontekstu uporabe določil ob odpustu sankcije prepovedi vožnje motornega vozila kategorije C, kar pa je zaradi spremembe pravne kvalifikacije obravnavanega prekrška sedaj nerelevantno.

Tudi uveljavljana relativna kršitev določb postopka o prekršku prav tako iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki jo uveljavlja obdolženi s tem, ko navaja, da mu zapisnik o zaslišanju ni bil dan na vpogled, po mnenju pritožbenega sodišča ni podana, saj je obdolženi v teh svojih navajanjih neprepričljiv in so le-ta v nasprotju z priloženimi listinskimi dokazi in sicer samim zapisnikom o zaslišanju pred prvostopnim sodiščem z dne, iz katerega izhaja, da ga je obdolženi podpisal po tem, ko je bil poučen o pravici do branja zapisnika, ter je izjavil, da se tej pravici odpoveduje in da je sledil glasnemu nareku zapisnika, ter da na zapisano nima pripomb. Enako neprepričljiv je tudi v svojih pritožbenih navedbah, v katerih navaja, da ga je pristojna sodnica najprej vprašala, kako bo plačal globo, ne da bi mu pred tem dala možnost, da ji objasni situacijo, saj iz istega zapisnika, ki ga je obdolženi lastnoročno podpisal, izhaja, da je bil pouk o pravici do plačila globe v obrokih podan šele po tem, ko je obdolženi že podal svoj zagovor pred prvostopnim sodiščem.

Obravnavani prekršek v povezavi z materialno določbo prvega odstavka 27. člena ZVCP-1 stori med drugim tisti voznik, ki se pred premikom vozila ne prepriča ali lahko to stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje in svoje namere pravočasno in nedvoumno ne nakaže s smerno utripalko. Obd. je v svojem zagovoru dne pri Okrajnem sodišču v povedal, da ga je policist zaradi prometne nesreče s tovornim vozilom preusmeril na lokalno cesto, ki je ni poznal in katere širina je okoli pet metrov, medtem ko je širina njegovega vozila 2,5 m in ko je pripeljal na kritično mesto je imel namen zaviti na levo na glavno cesto proti mejnemu prehodu, ker pa odcep v levo poteka pod pravim kotom in je bilo v križišču na desni strani delovišče in je bil prost samo en prometni pas, ni mogel zaradi dolžine vozila kar zaviti na levo, ampak je moral pred tem za kakšen meter zapeljati vzvratno. Pri tem manevru je imel vklopljene štiri smernike, pred manevrom pa je tudi preveril ali ima prosto pot, vendar za sabo ni opazil nobenega vozila, vozil je počasi, zato ni čutil udarca, ko pa je izstopil iz vozila je opazil, da za njim stoji osebni avtomobil in da je lastnica tega vozila rahlo trčila v sredino njegovega zadnjega dela vozila, nato pa nadaljeval, da ne ve povedati, kdaj je voznica trčila vanj, vendar misli, da potem, ko je z vozilom že stal oziroma je že opravil vzvratni premik. Glede na takšen zagovor obdolženega, kot tudi iz v spis vloženih fotografij kraja prometne nesreče in poškodb na vozilih, ter situacijske skice prometne nesreče, kot listinskih dokazov, ter na podlagi navedb oškodovanke, ki jih je podala dne pri prvostopnem sodišču in v katerih je povedala, da je voznik tovornega vozila nenadoma zapeljal vzvratno brez svetlobnih in zvočnih znakov in trčil v njeno vozilo in jo potiskal nazaj, pri tem pa sama ni mogla ničesar napraviti, ker je imela za seboj tudi ustavljen osebni avtomobil, ter da jo čudi, da voznik ni videl njenega vozila preden je zapeljal vzvratno in da je pred tem ustavil pred prednostno cesto in očitno ni vedel kam naj zavija, je jasno razvidno, da je obdolženi opravil premik z vozilom in zapeljal nazaj cca 2 m, v trenutku, ko je za njim v isti smeri stala voznica z osebnim avtomobilom. To nadalje pomeni, da je bil obdolženi tisti, ki je povzročil nevarno cestnoprometno situacijo, zato je prvostopno sodišče njegove nadaljnje navedbe v zagovoru, da je zaradi prekratke varnostne razdalje trčila v njegovo vozilo, utemeljeno ocenilo le kot njegov način zagovora, da bi se izognil odgovornosti za storjeni prekršek, enako pa pritožbeno sodišče ocenjuje njegove pritožbene navedbe, da je bilo cestišče na njegovi levi strani prosto in pregledno, in da bi se lahko voznica osebnega avtomobila nemoteno izognila njegovemu tovornemu vozilu tako, da bi se odpeljala mimo njega, pa tega ni storila, saj je neutemeljeno pričakovati in zahtevati, da bi voznik, ki ga drug udeleženec v cestnem prometu s svojo nepravilno vožnjo spravi v nevarno situacijo, v njej reagiral na najbolj razumen in premišljen način, posebej še, ker se je za vozilom oškodovanke ustavilo drugo osebno vozilo. Ker je prišlo do prometne nesreče na preglednem in ravnem delu cestišča, je imel obdolženec kljub dejstvu, da je deževalo in je bilo vreme oblačno, vso možnost, da bi se prepričal, ali je cestišče za njim prosto, zaradi česar pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov v verodostojnost pričanja oškodovanke pri sodišču prve stopnje, ko je le-ta povedala, da je obdolženi zapeljal vzvratno nenadoma, brez svetlobnih in zvočnih znakov in da ni mogla ničesar napraviti, saj je za njo že stalo drugo vozilo, ter da je med tem, ko jo je obdolženi potiskal z vozilom izskočila iz vozila in je šele takrat tovorno vozilo tudi ustavil, saj so te njene navedbe povsem skladne z navedbami zagovora obdolženega pri prvostopnem sodišču v delu, kjer je obdolženi opisoval prometno situacijo pred križiščem z regionalno cesto. Zaradi tega so tudi povsem neutemeljene pritožnikove pritožbene navedbe o krivdi soudeleženke prometne nesreče in o zatrjevani domnevni vožnji oškodovanke na prekratki varnostni razdalji, saj za to ni nikakršnega dokaza, zato je bil obdolženi v teh navedbah, ki jih je podal pred sodiščem prve stopnje in ki so nasprotne s prvim delom zagovora obdolženega in ki jih sedaj uveljavlja v svoji pritožbi, povsem neprepričljiv.

Zaradi navedenega pritožbeno sodišče meni, da je bilo dejansko stanje obravnavanega prekrška v prvostopnem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovljeno in sicer tako v objektivnem, kakor tudi v subjektivnem delu, kjer se pridružuje oceni in razlogom sodišča prve stopnje iz obrazložitve izpodbijane sodbe, da je obdolženi storil prekršek z zavestno malomarnostjo.

Za temeljni prekršek iz tretjega odstavka 27. člena ZVCP-1 je predpisana samo globa v določenem znesku 10.000,00 SIT, ter je pritožbeno sodišče to sankcijo obdolženemu izreklo v tem predpisu določeni višini.

Zaradi vsega navedenega, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in skladno z določbo osmega odstavka 163. člena ZP-1 razsodilo, kot je navedeno v prvem odstavku izreka te sodbe, sicer pa je obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ter v nespremenjenih delih potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.