VSM sodba PRp 102/2007

Ob pritožbi zagovornika obd. se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o odgovornosti po uradni dolžnosti spremeni tako, da se prekršek, kot je opisan v točki 1 izreka o odgovornosti obdolženca, pravno označi po četrtem odstavku 25. člena ZVCP-1 in se obdolžencu na tej podlagi določi globa v višini 125,18 (stopetindvajset 18/100) EUR, v enotni sankciji pa spremeni tako, da se obdolžencu izreče nova enotna sankcija, to je globa v višini 625,93 (šestopetindvajset 93/100) EUR, ki jo mora obdolženec plačati v roku 30 dni po vročitvi te sodbe, sicer bo sodišče prve stopnje ravnalo na način, kot je navedeno v izpodbijani sodbi, nadalje 10 (deset) kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B in prepoved vožnje motornega vozila kategorije B za čas 1 (enega) meseca.
Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

Z izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v je bil obd. spoznan za odgovornega storitve prekrška po četrtem odstavku 25. člena v zvezi s členom 234 ter po točki D tretjega odstavka 130. člena ZVCP-1 in mu je bila izrečena enotna sankcija, to je globa v višini 150.000,00 SIT, 13 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B ter prepoved vožnje motornega vozila za čas enega meseca, naloženo pa mu je bilo tudi plačilo stroškov postopka o prekršku, to je povprečnine v višini 20.000,00 SIT.

Proti takšni sodbi se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik odvetnik in sicer zaradi zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja prekrška navedenega v točki 1 izreka izpodbijane sodbe, zaradi kršitve materialnih določb iz 4. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) ter v dopolnitvi pritožbe glede stroškov pritožbenega postopka.

Prekršek naveden v točki 1 izreka izpodbijane sodbe stori s kršitvijo materialne določbe drugega odstavka 25. člena ZP-1 voznik vozila v cestnem prometu, ki le-tega ne vozi po desnem smernem vozišču v smeri svoje vožnje. Storitev tega prekrška je obd. v svojem zagovoru pri prvostopnem sodišču priznal, ko je med drugim navedel, da je tistega dne osebni avtomobil dejansko vozil iz parkirišča na in, ko je pripeljal v križišče s in nanjo zavijal v desno, je res s prednjim delom vozila zapeljal nekoliko na nasprotni vozni pas, pri tem pa mu je nasproti pripeljal drug osebni avtomobil, katerega voznica se ni umaknila in je zato med voziloma prišlo do oplaženja. Takšno dejansko stanje potrjuje tudi v spis vložena skica kraja prometne nezgode ter izjava oškodovane priče pri sodišču prve stopnje. Zaradi tega pritožbeno sodišče ne dvomi, da je obdolženec pri zavijanju v desno na zavil čez sredino cestišča na nasprotni levi vozni pas v trenutku, ko mu je nasproti z osebnim avtomobilom pripeljala voznica , zaradi česar je med voziloma prišlo do oplaženja. Ne drži pritožbena navedba pritožnika, da bi naj sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je obdolženec vozil po prednostni cesti, saj v zvezi s tem obravnavanim prekrškom okoliščina, ali je obdolženec vozil po prednostni ali stranski cesti, ni pomembna. Obdolžencu se namreč v obdolžilnem predlogu in v izpodbijani sodbi ne očita storitev težjega cestnoprometnega prekrška z odvzemom prednosti v križišču, kar bi bilo tudi neutemeljeno. V kolikor bi namreč obdolženec zavijal v desno na v na tak način, da bi ves čas vozil po desnem smernem vozišču v smeri svoje vožnje, do možnosti nastanka prometne nesreče oziroma trčenja z vozilom, ki je pripeljalo iz smeri proti , sploh ne bi moglo priti, kar pomeni, da je osnovni vzrok za nastanek obravnavane prometne nesreče obdolženčeva vožnja čez sredino cestišča, zaradi česar sta vlagatelj obdolžilnega predloga in sodišče prve stopnje obdolženca v zvezi s tem prekrškom utemeljeno presojala v smislu določb 25. člena ZVCP-1. Enako velja tudi za pritožnikova pritožbena navajanja, da bi sodišče moralo obdolženca presojati v zvezi z določbami ZVCP-1, ki urejajo vključevanje v cestni promet (27. člen).

Pritožnik s pritožbeno navedbo, da po določbah 44. in 46. člena ZVCP-1 kršitelju ne bi smelo biti dovoljeno izreči 120.000,00 SIT globe in 10 kazenskih točk ter prepoved vožnje motornega vozila, smiselno uveljavlja kršitev materialnih določb iz 4. točke 156. člena ZP-1, vendar ta materialna kršitev ni podana. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe najprej opisalo oba prekrška, pri določitvi sankcij pa je pomešalo številki 1 in 2 in je sankcije globo v višini 120.000,00 SIT, 10 kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila (kategorije B) za čas enega meseca izreklo namesto za prekršek opisan v točki 2, za prekršek opisan v točki 1 izreka izpodbijane sodbe ter sankciji globo v višini 30.000,00 SIT in tri kazenske točke za prekršek naveden v točki 2 namesto v točki 1 istega izreka, vendar po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za kršitev materialnih določb, temveč za očitno pomoto.

Je pa sicer sodišče prve stopnje v zvezi s prekrškom navedenim v točki 1 izreka izpodbijane sodbe zagrešilo kršitev materialnih določb iz 4. točke 156. člena ZP-1, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, saj je glede tega prekrška uporabilo predpis, ki se ne bi smel uporabiti. Sodišče prve stopnje je namreč ta prekršek pravno označilo v povezavi z 234. členom ZVCP-1, to je v zvezi s povzročeno prometno nesrečo, vendar je to pravno označbo mogoče uporabiti le pri povzročenih prometnih nesrečah, ki niso prometne nesreče z neznatno nevarnostjo. Obravnavana prometna nesreča iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe pa je prav takšna. Za prometno nesrečo z neznatno nevarnostjo se namreč glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 123/2006, z dne 30.11.2006) šteje tista prometna nesreče, pri kateri je nastala drugemu udeležencu prometne nesreče samo materialna škoda in je bila povzročena s prekrškom, za katerega je predpisana samo globa. Oba navedena pogoja sta v zvezi s tem prekrškom v obravnavani zadevi podana. Zaradi tega je pritožbeno sodišče v zvezi s tem prekrškom po uradni dolžnosti razsodilo tako, da je obravnavani prekršek ustrezno pravno označilo, to je kot temeljni prekršek po četrtem odstavku 25. člena ZVCP-1 in obdolžencu zanj ni določilo tudi stranske sankcije treh kazenskih točk (sodišče prve stopnje je očitno spregledalo, da bi ob siceršnji uporabi 234. člena ZVCP-1 obdolžencu moralo izreči tudi stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila kategorije B za določeno časovno obdobje), ustrezno pa je spremenilo oziroma obdolžencu izreklo novo enotno sankcijo oziroma je razsodilo skladno z določbo osmega odstavka 163. člena ZP-1, kot je navedeno v prvem odstavku izreka te sodbe. Zaradi tega obdolženec ne plača stroškov pritožbenega postopka, s čimer pritožbeno sodišče odgovarja pritožniku na dopolnitev njegove pritožbe.

Ker pritožnik z uveljavljenjem pritožbenih razlogov zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnih določb ni uspel, je pritožbeno sodišče nadalje razsodilo, kot je navedeno v drugem odstavku izreka te sodbe.