VSL sodba I Cpg 200/2006

1. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v točki I. izreka potrdi.
2. Pritožbi drugotožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:
a) v točki II. izreka tako, da se le-ta pravilno glasi:
"1. Pravno dejanje stečajnega dolžnika M..... d.o.o. Ljubljana, storjeno po njegovem pravnem predniku M.... d.o.o. Medvode v korist tožene stranke, in sicer nalog njegovemu dolžniku B.... d.o.o. Ljubljana, da obveznost do M... d.o.o. Ljubljana izpolni z nakazilom zneska 1.358.979,00 SIT toženi stranki, ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika, oboje z dne 3.7.2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svojih terjatev do stečajnega dolžnika v znesku 1.358.979,00 Sit, je brez pravnega učinka napram stečajni masi stečajnega dolžnika M... d.o.o. Ljubljana.
2. Pravno dejanje stečajnega dolžnika M. d.o.o. Ljubljana, storjeno po njegovem pravnem predniku M... d.o.o. Medvode v korist tožene stranke, in sicer nalog njegovemu dolžniku B... d.o.o. Ljubljana, da obveznost do M... d.o.o. Ljubljana izpolni z nakazilom zneska 512.837,00 SIT toženi stranki, ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika, z dne 15.7.2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svojih terjatev do stečajnega dolžnika v znesku 512.837,00 SIT, je brez pravnega učinka napram stečajni masi stečajnega dolžnika M... d.o.o. Ljubljana.
3. Pravno dejanje stečajnega dolžnika M... d.o.o. Ljubljana, storjeno po njegovem pravnem predniku M... d.o.o. Medvode v korist tožene stranke, in sicer nalog njegovemu dolžniku B... d.o.o. Ljubljana, da obveznost do M... d.o.o. Ljubljana izpolni z nakazilom zneska 1.071.901,00 SIT toženi stranki, ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika, z dne 15.7.2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do poplačila svojih terjatev do stečajnega dolžnika v znesku 1.071.901,00 SIT, je brez pravnega učinka napram stečajni masi stečajnega dolžnika M... d.o.o. Ljubljana.
4. Pravno dejanje stečajnega dolžnika M... d.o.o. Ljubljana, storjeno po njegovem pravnem predniku M... d.o.o. Medvode v korist tožene stranke, in sicer nalog njegovemu dolžniku M...d.o.o. Ljubljana,da obveznost do M... d.o.o. Ljubljana izpolni z nakazilom zneska 1.000.000,00 SIT toženi stranki, ter pooblastilo toženi stranki za sprejem tega zneska kot plačila obveznosti stečajnega dolžnika, z dne 9.9.2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svojih terjatev do stečajnega dolžnika v znesku 1.000.000,00 SIT, je brez pravnega učinka napram stečajni masi stečajnega dolžnika M...d.o.o. Ljubljana.
5. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati v stečajno maso družbe M... d.o.o. Ljubljana znesek 16.456,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.12.2003 do plačila."
b) V točki III. izreka tako, da se toženi stranki naloži v 15 dneh povrniti pravdne stroške prvotožeči stranki v znesku 280,92 EUR in drugotožeči stranki v znesku 3.466,11 EUR.
3. V preostalem delu se pritožba drugotožeče stranke zavrne in se nespremenjeni del točke II. izreka izpodbijane sodbe potrdi.
4. Tožena stranka je dolžna drugotožeči stranki v 15. dneh povrniti 752,77 EUR stroškov pritožbenega postopka.
5. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo delu tožbenega zahtevka tožečih strank in ugotovilo, da nakazilo drugotožeče stranke dolžniku M... d.o.o. Ljubljana z dne 17.12.2002, da plača toženi stranki znesek 1,000.000,00 SIT, v posledici česar je tožena stranka prišla do poplačila svojih terjatev, nima učinka napram stečajni masi stečajnega dolžnika M...d.o.o. Ljubljana. Toženi stranki je v posledici te ugotovitve naložilo plačilo v stečajno maso drugotožeče stranke zneska 1,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.12.2003 do plačila (točka I. izreka sodbe). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na ugotovitev neučinkovitosti proti stečajni masi stečajnega dolžnika M... d.o.o., štirih nalogov za plačilo, ki jih je svojima dolžnikoma B....d.o.o. Ljubljana in M... d.o.o. Ljubljana dal pravni prednik drugotožeče stranke M... d.o.o. Medvode v zneskih 1,358.979,00 SIT dne 3.7.2002, 512.837,00 SIT dne 15.7.2002, 1,071.901,00 SIT dne 15.7.2002 in 1,000.000,00 SIT dne 9.9.2002 ter tožbeni zahtevek na plačilo zneska 3,970.717,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

- 1.358.979,00 SIT od 3.7.2002 do plačila,

- 512.837,00 SIT od 16.7.2002 do plačila,

- 1,071.901,00 SIT od 16.7.2002 do plačila,

- 1,000.000,00 SIT od 9.9.2002 do plačila,

- 1,000.000,00 SIT od 17.12.2002 do 16.12.2003 (točka II. izreka izpodbijane sodbe).

Prvo in drugotožeči stranki je naložilo nerazdelno povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 222.341,24 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.11.2005 do plačila (točka III. izreka izpodbijane sodbe).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe je pritožbo vložila drugotožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo drugotožeče stranke pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in zavrnilni del izpodbijane sodbe potrdi.

Zoper prvostopenjsko sodbo v delu, s katerim je delno ugodeno tožbenemu zahtevku (točka I. izreka), je pritožbo pravočasno vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Drugotožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožene stranke zavrne in v tem delu izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba tožene stranke je neutemeljena, delno pa je utemeljena pritožba drugotožeče stranke.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje:

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tožbenem zahtevku oprlo na naslednje dejanske ugotovitve:

1v primeru vseh izpodbijanih asignacij so obstajale terjatve stečajnega dolžnika do asignata (M... d.o.o. oziroma B... d.o.o.), ki so v posledici izpolnitve asignacije prenehale;

2v posledici izpodbijanih asignacij je tožena stranka prišla do poplačila svojih terjatev do drugotožeče stranke v višini prejetega nakazila;

3drugotožeča stranka je pravni naslednik družbe M...d.o.o. Medvode, ki je bila dne 5.12.2002 pripojena k drugotožeči stranki.

4Družba M... d.o.o., Medvode je bila v času izpodbijanih dejanj (3.7.2002, 16.7.2002 in 9.9.2002) v slabem ekonomsko-finančnem stanju.

5Zoper drugotožečo stranko je bil predlog za uvedbo stečajnega postopka vložen dne 29.11.2002, torej še pred izpodbijanim dejanjem z dne 17.12.2002.

6Tožena stranka za slabo ekonomsko finančno stanje družbe M... d.o.o. ni vedela, bi pa za to morala vedeti.

Glede pritožbe tožene stranke:

Tožena stranka s pritožbo izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede obstoja kritnega razmerja med drugotožečo stranko in asignatom. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje izhodišču prvostopenjskega sodišča, da je za ugotovitev objektivnega pogoja izpodbojnosti asignacije stečajnega dolžnika nujna predpostavka, da je v posledici izpolnitve asignacije tudi ugasnila terjatev stečajnega dolžnika do asignata. Samo pod to predpostavko ima asignacija neposreden učinek na obseg stečajne mase stečajnega dolžnika. Prvostopenjsko sodišče je obstoj te predpostavke ugotovilo za vse izpodbijane asignacije, tako glede asignata B... d.o.o., kot M... d.o.o. Pritožnik v tem delu s pritožbo uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, češ da tožeča stranka ni konkretizirano izkazala obstoja terjatev, ki naj bi v posledici izpodbijanih asignacij prenehale. Pritožbeno sodišče se s takšnim očitkom ne strinja. Sodišče prve stopnje je na obstoj terjatve iz kritnega razmerja sklepalo na podlagi dokazne ocene asignacijskih pogodb, v katerih so podpisnice pogodb izrecno priznavale obstoj terjatve iz navedenega kritnega razmerja, ki je v posledici asignacije prenehala. Prav tako pa je svojo odločitev oprlo tudi na izpoved stečajne upraviteljice, ki je pojasnila, da sta oba asignata predstavljala za drugotožečo stranko in njenega pravnega prednika M. d.o.o. obvodno družbo, preko katerih je bilo družbi M... d.o.o. in kasneje M... omogočeno denarno poslovanje. Tožena stranka se je po eni strani v postopku sama sklicevala na to, da naj bi družbi B... d.o.o. in M... d.o.o. za družbo M... d.o.o. in M... d.o.o. predstavljali plačilni servis v enakem smislu, kot če bi M... d.o.o. plačeval svoje obveznosti z računa pri banki (glej navedbe tožene stranke v 4. točki odgovora na tožbo). Če sta torej obvodni družbi zagotavljali likvidnost stečajnega dolžnika oziroma njegovega pravnega prednika v smislu plačevanja obveznosti z računa pri banki, je obvodna družba nakazila izpolnjevala v obsegu dobroimetja, ki ga je imela na svojem računu v korist stečajnega dolžnika oziroma njegovega prednika. Vsako takšno dobroimetje pa samo po sebi vzpostavlja obveznost do tistega, v korist katerega je prejemala plačila. Takšen način poslovanja je tudi izrecno razviden iz pogodbe o medsebojnem sodelovanju med družbo A... d.o.o. (pravnim prednikom družbe B... d.o.o. Ljubljana) in M...d.o.o. z dne 14.6.2001 (B3), dogovora k izvajanju pogodbe o medsebojnem sodelovanju z dne 1.2.2002 (B4) in aneksa št. 1 k pogodbi o medsebojnem sodelovanju (B5), iz katerih izhaja, da se je plačilni promet za družbo M... d.o.o. izvajal preko računa B... d.o.o. tako, da so se na ta račun plačevala sredstva, namenjena M... d.o.o. s strani dolžnikov te družbe. Na podlagi nakazila družbe M...d.o.o. so se ta sredstva plačala tretjim osebam oziroma družbi M... d.o.o. Navedena določila tako jasno kažejo, da je družba B... izplačila izvajala v okviru dobroimetja, prejetega s strani tretjih oseb v korist M... d.o.o. Iz izpovedi stečajne upraviteljice izhaja, da je tudi v primeru poslovanja družbe M... d.o.o. preko M... d.o.o. šlo za obvodno družbo, preko katere je M...d.o.o. obveznosti svojim upnikom poravnaval z asignacijami tako, da je družba M... d.o.o. poravnavala obveznosti M.... do upnikov na račun dolga, ki ga je imela do družbe M... d.o.o. iz naslova prenešenih, a še ne plačanih nepremičnin na M... d.o.o. Ob tako izkazanem sistemskem načinu zagotavljanja finančnega toka družbe M... d.o.o. preko obvodnih družb, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče omajati ugotovitev prvostopenjskega sodišča o obstoju terjatve iz kritnega razmerja družbe M... d.o.o. in asignatov v času izpodbijanih dejanj zgolj s sklicevanjem na nezadostnost podpisa na asignacijski pogodbi ter na pavšalno sklicevanje na stališča tožeče stranke v drugem pravdnem postopku. Glede na izkazan način financiranja poslovanja družbe M... d.o.o. v spornem obdobju, bi tožena stranka morala ponuditi konkretnejše trditve in predlagati dokaze, iz česar bi bilo mogoče sklepati, da asignata v času izpolnitve izpodbijanih asignacij nista imela kritja v dobroimetju družbe M... d.o.o. na svojem podračunu (B...d.o.o.) oziroma v obveznosti iz naslova plačila kupnine za prevzete nepremičnine M... d.o.o. (M...d.o.o.). Samo v tem primeru bi v posledici izpolnitve nakazila ne prišlo do zmanjšanja stečajne mase sedanjega stečajnega dolžnika, temveč zgolj do nastanka terjatve asignata do stečajnega dolžnika. Iz izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zato pravilno sklepalo, da je tožeča stranka uspela izkazati objektivni pogoj izpodbojnosti vseh petih izpodbijanih dejanj.

Za izkaz subjektivnega elementa izpodbojnosti v skladu s 1. odstavkom 125. člena ZPPSL zadostuje, da bi upnik, v čigar korist je bilo izpodbijano dejanje storjeno, moral vedeti za slabo ekonomsko finančno stanje stečajnega dolžnika. Pritožnik ne izpodbija ugotovitve, da je bilo ekonomsko finančno stanje stečajnega dolžnika v času izpodbijanega dejanja dne 17.12.2002 slabo, saj je bilo le to storjeno celo po vložitvi predloga za uvedbo stečajnega postopka dne 29.11.2002. Sodišče prve stopnje je v tem delu odločitev o subjektivnem elementu izpodbojnosti oprlo na domnevni bazi iz 2. točke 4. odstavka 125. člena ZPPSL. Te domneve pa pritožnik ne more uspešno izpodbiti zgolj s sklicevanjem, da je posloval s pravnim prednikom M...d.o.o., zato ni imel razloga za preverjanje ekonomsko-finančnega stanja stečajnega dolžnika. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni utemeljilo na dejanskem vedenju tožene stranke za slabo finančno stanje družbe M... d.o.o., temveč na domnevi, da bi tožena stranka za navedeno okoliščino morala vedeti, zaradi česa je neutemeljen pritožbeni očitek glede nelogičnosti in neobrazloženosti odločitve sodišča.

Iz ugotovljenih dejstev tako izhaja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ker pritožbeno sodišče v tem okviru ni ugotovilo absolutnih bistveniih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v tem delu izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Glede pritožbe drugotožeče stranke:

Sodišče druge stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo v delu, v katerem je tožeča stranka izpodbijala pravna dejanja, ki jih je storil pravni prednik drugotožeče stranke, to je družba M... d.o.o. Medvode. Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi s temi dejanji ugotovilo objektivni pogoj izpodbojnosti, to je, da je v posledici izpodbijanih dejanj prišlo do zmanjšanja stečajne mase drugotožeče stranke. Hkrati je tudi ugotovilo, da bi tožena stranka v času izpodbijanih dejanj morala vedeti za slabo ekonomsko finančno stanje družbe M... d.o.o. Tožbeni zahtevek pa je zavrnilo zaradi materialnopravnega izhodišča, da v primeru ko gre za izpodbijanje pravnih dejanj pravnega prednika, ne zadostuje zgolj dolžnost vedenja tožene stranke za slabo ekonomsko-finančno stanje pravnega prednika stečajnega dolžnika, temveč, da bi tožeča stranka morala izkazati, da je tožena stranka za takšno ekonomsko-finančno stanje tudi dejansko vedela. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami drugotožeče stranke, da je takšno izhodišče materialnopravno zmotno.

Pritožbeno sodišče soglaša z izhodiščem prvostopenjskega sodišča, da se možnost izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj v smislu 125. člena ZPPSL nanaša tudi na pravna dejanja, ki jih je v okviru enoletnega roka pred začetkom stečajnega postopka storil pravni prednik stečajnega dolžnika, v konkretnem primeru M...d.o.o. Ker v posledici univerzalnega nasledstva preide premoženje pravnega prednika v premoženje stečajnega dolžnika, ni razlogov, da takšna dejanja ne bi izpolnjevala objektivnega pogoja izpodbojnosti v smislu 1. odstavka 125. člena ZPPSL. Okoliščina, da v takem primeru ne gre za ravnanje stečajnega dolžnika, pa je relevantna glede ugotavljanja subjektivnega elementa izpodbojnosti, torej vedenja za dolžnikovo slabo ekonomsko finančno stanje. Ta element mora biti izkazan v času izpodbijanega dejanja. Samo po sebi razumljivo je, da je ugotavljanje subjektivnega elementa izpodbojnosti dejanja pravnega prednika stečajnega dolžnika relevantno samo pod predpostavko, da je bilo v času izpodbijanega dejanja slabo ekonomsko-finančno stanje tudi na strani pravnega prednika stečajnega dolžnika in da je izkazan subjektivni odnos upnika, v korist katerega je bilo dejanje storjeno, do navedene okoliščine. V skladu s 1. odstavkom 125. člena ZPPSL zadostuje možnost vedenja za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje. Pojem slabega ekonomsko-finančnega stanja predstavlja pravni standard, ki ga mora sodišče v konkretnem primeru zapolniti. Če je ta okoliščina v smislu določbe 1. odstavka 125. člena ZPPSL izkazana za pravnega prednika stečajnega dolžnika, ni nobene pravne podlage za drugačno obravnavanje subjektivnega odnosa upnika do te okoliščine od primerov, ko gre za ravnanje samega stečajnega dolžnika. Pritožnik v pritožbi pravilno opozarja, da bi takšna razlaga, kot jo je uporabilo prvostopenjsko sodišče, pripeljala do neupravičenega različnega obravnavanja upnikov pripojene družbe od upnikov samega stečajnega dolžnika. Razlaga sodišča prve stopnje torej ne zasleduje načela pravne varnosti in načela pravičnosti, na katero se sodišče samo sklicuje. Navedeni načeli napotujeta ravno na nasprotno razlago, to je, da morajo biti upniki stečajnega dolžnika obravnavani enako, ne glede na to, ali njihova terjatev do stečajnega dolžnika izvira iz poslovnega razmerja s samim stečajnim dolžnikom ali iz razmerja njegovega pravnega prednika. Kot rečeno, je potrebno tovrstne različne položaje upnikov glede izpodbojnih dejanj različno obravnavati samo v tem smislu, da mora biti izkazan subjektivni odnos upnika, v korist katerega je izpodbijano dejanje storjeno, do ekonomsko-finančnega stanja pravnega prednika in ne stečajnega dolžnika.

Sodišče prve stopnje je v okviru dejanskih ugotovitev tako v celoti ugotovilo relevantno dejansko stanje za uspešnost izpodbijanja dejanj stečajnega dolžnika. Tako je ugotovilo obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti, o čemer je pritožbeno sodišče svoje stališče že zavzelo v okviru obravnavanja pritožbe tožene stranke. V zvezi s subjektivnim elementom izpodbojnosti pa je sodišče prve stopnje iz izvedenih dokazov (revizijsko poročilo P... d.o.o. in dejstva, da je bil račun družbe M... d.o.o. Medvode blokiran že od 24.1.2002) ugotovilo slabo ekonomsko-finančno stanje tega subjekta v obdobju storitve izpodbijanih dejanj. Na dejstvo, da bi tožena stranka morala vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje pravnega prednika stečajnega dolžnika, pa je prvostopenjsko sodišče med drugim sklepalo tudi na podlagi dopisa družbe M... d.o.o. z dne 29.3.2002. Pritožbeno sodišče se v tem delu strinja s prvostopenjskim sodiščem, da bi tožena stranka že iz navedenega dopisa morala sklepati, da M... d.o.o. ni sposoben na dogovorjen način izvrševati svojih obveznosti do upnikov, iz česar bi morala sklepati na njegovo slabo ekonomsko-finančno stanje. To pa pomeni, da je na obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti mogoče sklepati na podlagi izkazanih okoliščin iz 1. odstavka 125. člena ZPPSL. V tem smislu se sklicevanje tožene stranke v odgovoru na pritožbo na predpostavke domneve iz 4. odstavka 125. člena ZPPSL izkažejo za nerelevantne. Pritožbeno sodišče je glede posameznih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča svoje stališče že podalo v okviru obravnavanja pritožbe tožene stranke v delu, ko se te ugotovitve nanašajo tudi na zavrnjen tožbeni zahtevek. V delu, v katerem pa se dejanske ugotovitve nanašajo zgolj na okoliščine izpodbijanja dejanj pravnega prednika stečajnega dolžnika, pa tožena stranka teh dejanskih ugotovitev konkretizirano ne napada v odgovoru na pritožbo drugotožeče stranke. Zato je pritožbeno sodišče v okviru navedenih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo tudi glede izpodbijanih dejanj pravnega prednika drugotožeče stranke (4. točka 358. člena ZPP). Glede dajatvenega tožbenega zahtevka je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo do višine seštevka zneskov, za katere je tožeča stranka uveljavljala neučinkovitost posameznih storjenih dejanj pravnega prednika drugotožeče stranke. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom za nakazilo z dne 3.7.2002 družbi B... uveljavljala neučinkovitost v nižjem znesku (1,358.979,00 SIT) od zneska samega nakazila (1,385.979,00 SIT). Tožeča stranka je zato z dajatvenim tožbenim zahtevkom lahko uspela samo do višine seštevka zneskov asignacij, za katere je uveljavljala neučinkovanje proti stečajni masi. Od prisojenega zneska je dolžna tožena stranka poravnati tudi zakonske zamudne obresti od vložitve tožbenega zahtevka (193. člen OZ), saj tožeča stranka ni izkazala nepoštenosti tožene stranke. Glede višjega tožbenega zahtevka se tako izkaže pritožba kot neutemeljena, zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

V skladu z določbami Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS 114/2006) je pritožbeno sodišče obveznost tožene stranke opredelilo v novoveljavni valuti Republike Slovenije.

Glede stroškov postopka:

Delna sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških pravdnega postopka. Ker sta tožeči stranki, razen v nesorazmerno majhnem delu, uspeli s tožbenim zahtevkom, sta upravičeni do povrnitve nastalih stroškov pravdnega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka v pritožbi ni izpodbijala odmere pravdnih stroškov tožečih strank, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tako kot potrebne stroške prvotožeči stranki odmerilo 67.320,00 SIT, oziroma sedaj 280,92 EUR, drugotožeči stranki pa stroške odvetniških storitev v znesku 780.912,00 SIT in plačane takse za sodbo v znesku 49.707,11 SIT. Skupni stroški drugotožeče stranke tako znašajo 830.619,11 SIT oziroma sedaj 3.466,11 EUR. Tako odmerjene stroške je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

Glede na uspeh v pritožbenem postopku je tožeča stranka dolžna drugotožeči stranki povrniti nastale stroške pritožbenega postopka in sicer za sestavo pritožbe (750 točk), povečane za 2 % materialnih stroškov (skupaj 421,38 EUR) in plačano takso za pritožbo (79.414,00 SIT = 331,39 EUR).