VSL sklep Cp 2742/2006

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnik je bil dne 28.5.2000 udeležen v prometni nesreči kot voznik kolesa z motorjem. V nesreči je bil telesno poškodovan in je zato na toženo stranko naslovil odškodninski zahtevek za izplačilo dnevne odškodnine in invalidnine, ker je imel v času nezgode z njo sklenjeno kombinirano zavarovanje po polici oziroma pogodbi št. 60606. Tožena stranka je njegov zahtevek zavrnila zaradi kršitve obveznosti Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje (vožnja pod vplivom alkohola), zato je tožnik 12.11.2002 vložil tožbo, s katero je od tožene stranke zahteval izplačilo 2.156.740,00 SIT (8999,92 EUR).

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek in odločilo, da mora tožnik toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 332.610,00 SIT (1387,96 EUR).

Zoper takšno odločitev se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožil tožnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, ter predlagal pritožbenemu sodišču, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek pred drugim sodnikom, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožnika. V svoji pritožbi tožnik navaja, da sodba nima razlogov o tožnikovem jasnem stališču, da vzrok škode ni v alkoholu tožnika, ampak v zakrivljeni prometni nesreči s strani druge osebe, zaradi česar ne pridejo v poštev določila Splošnih pogojev o izključitvi zavarovanja v primeru alkoholiziranosti zavarovanca. Tožnik posebej izpostavlja, da iz pravnomočne kazenske sodbe O.s.v Ž. K .../01 jasno izhaja, da je bila prometna nesreča povzročena s kaznivim dejanjem tretje osebe, voznika, ki je povzročil prometno nesrečo z neupoštevanjem pravila o prednosti, in da sodišče prve stopnje dokaza z vpogledom v pravnomočno sodbo zaradi prekluzije ne bi smelo ignorirati, še posebej upoštevajoč dejstvo, da se je tožnik na kaznivo dejanje oziroma kazenski postopek ves čas skliceval. Kot nenavadno pa tožnik označuje ravnanje sodišča prve stopnje, ki je imelo vpogled v kazenski spis, bistva (pravnomočne sodbe) pa ni videlo. Tožnik tudi navaja, da je sodišče prve stopnje priznalo toženi stranki tudi stroške za nepotrebne vloge, saj bi tožena stranka lahko vse pojasnila že v odgovoru na tožbo.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno uporabilo določila Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje - SPNZ1996 (Priloga A2, v nadaljevanju Splošni pogoji), ki med drugim iz zavarovanja, v skladu s 13. točko 15. člena, izključujejo tudi nezgode, ki jih zavarovanec utrpi zaradi motnje zavesti ali zaradi pomembnega zmanjšanja svojih duševnih možnosti zaradi alkohola, mamil ali medikamentov. Ob ugotovitvi, da je imel tožnik v času prometne nesreče v krvi najmanj 0,95 g/kg oziroma največ 1,12 g/kg etilnega alkohola je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo določilo iz 13. točke 15. člena Splošnih pogojev, ki v prvi alineji določa, da se šteje - če se ne dokaže nasprotno - da je nezgoda nastala zaradi vzročne zveze delovanja alkohola na zavarovanca, če je kot voznik motornega vozila imel v krvi več kot 0,5 promilov alkohola ali več kot 1 promil ob drugih nezgodah.

Kot je v svoji obrazložitvi zapisalo sodišče prve stopnje, zgoraj omenjena pogodbeno določena domneva ni niti nična niti ni podlage za zavrnitev njene uporabe v konkretnem primeru. Glede na pritožbene navedbe je zato višje sodišče presojalo še, ali je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni predložil ustreznih dokazov, s katerimi bi mogel izpodbiti domnevo o obstoju vzročne zveze med nastankom nesreče in njegovo alkoholiziranostjo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v skladu z načelom odprtega sojenja tožnika na prvem naroku za glavno obravnavo dne 28.4.2005 izrecno opozorilo, da bo v primeru, če ne bo predlagal ustreznega dokaza v zvezi z izpodbijanjem vzročne zveze med nezgodo in tožnikovo alkoholiziranostjo, tožbeni zahtevek zavrnilo (zapisnik o glavni obravnavi z dne 28.4.2005, str. 2, listovna številka 51). Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnik v skladu s trditvenim in dokaznim bremenom iz 212. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004, v nadaljevanju ZPP) pravočasno in izrecno za izpodbijanje omenjene domneve predlagal zgolj izvedenca medicinske stroke, ki je sodišču sporočil, da za odgovor na vprašanje o tem, kako je alkoholiziranost vplivala na tožnika, ni usposobljen in da predlaga, da sodišče za to vprašanje postavi izvedenca nevropsihiatra (dopis z dne 21.6.2005, listovna številka 65). Ko je sodišče prve stopnje o tem obvestilo tožnika je ta sporočil, da postavitve izvedenca nevropsihiatra ne predlaga, ker meni da ni potreben (odgovor na dopis z dne 21.6.2005, z dne 29.6.2005, listovna številka 66).

Tožnik v pritožbi sicer navaja, da se je ves čas skliceval na kazenski postopek, ki je tekel zoper voznika-povzročitelja prometne nezgode, vendar pa samo dejstvo, da zoper nekoga teče kazenski postopek, ne zadošča za oceno, da je izpodbita domneva vzročne zveze. Tožnik je, kljub zgoraj navedenemu opozorilu sodnice na prvem naroku 28.4.2005, šele po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, z dopisom z dne 9.5.2005, predlagal sodišču, naj kot dokaz prebere fotokopijo pravnomočne sodbe O. s. v Ž. K .../01 (dokazni predlog z dne 9.5.2005, listovna številka 54) in je na naroku za glavno obravnavo dne 16.11.2005 na izrecno vprašanje sodnice, kako to, da je bil vpogled v sodbo v kazenski zadevi predlagan po 1. naroku, odgovoril, da tega ne zna pojasniti (zapisnik o naroku za vrnitev v prejšnje stanje in o glavni obravnavi z dne 16.11.2005, listovna številka 88). Upoštevajoč povedano tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 286. člena ZPP in je dokaz z vpogledom v pravnomočno kazensko sodbo v zadevi O. s.v Ž., opr. št. .../2001, ki je postala pravnomočna 19.1.2005 (torej še pred prvim narokom za glavno obravnavo v tej zadevi) utemeljeno zavrnilo. Kot določa 286. člen ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, na poznejših narokih in z vlogami med samo glavno obravnavo pa zgolj, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku, sicer se ne upoštevajo.

Glede pritožbenih navedb, da je nenavadno ravnanje sodišča, da je prebralo le posamezne listine kazenskega spisa, bistva (pravnomočne sodbe) pa ni videlo, pritožbeno sodišče opozarja, da v pravdnem postopku glede dejstev in dokazov velja razpravno načelo, kar pomeni, da je sodišče vezano na dokazne predloge strank, vsaka stranka pa mora v skladu z 212. členom ZPP sama pravočasno navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (trditveno in dokazno breme). Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi v kazenskem spisu prebralo tiste listine, ki so bile kot dokaz predlagane s strani tožene stranke, medtem ko sam tožnik vpogleda v kazenski spis ni predlagal pravočasno in to kljub jasnemu opozorilu sodišča prve stopnje na naroku 28.4.2005, da bo zahtevek zavrnilo, če tožnik ne bo predlagal ustreznih dokazov za izpodbijanje vzročne zveze med alkoholiziranostjo tožnika in prometno nezgodo. Tožnik tudi nima prav, ko navaja, da gre v primeru pravnomočnih sodb za notorno oziroma splošno znano dejstvo, saj so splošno znana le tista dejstva, ki so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe - ne glede na spol, starost, veroizpoved, interese in socialni položaj. Da naj bo določeno dejstvo notorno mora o njem obstajati splošen socialni konsenz (primerjaj: Ude Lojze et al., Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana, 2006, komentar 214. člena, para.23, str. 374).

Višje sodišče tako ocenjuje, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni izpodbil domneve o vzročni zvezi med svojo alkoholiziranostjo in prometno nezgodo 28.5.2000. Tako je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek in v skladu z načelom uspeha iz prvega odstavka 154. člena ZPP tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov.

Glede ugovora tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo tudi nepotrebne stroške za vloge in da bi slednja svoje stališče lahko pojasnila že v odgovoru na tožbo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile vse pripravljalne vloge, katerih strošek za sestavo je sodišče prve stopnje štelo med potrebne stroške, neposreden in vsebinski odgovor na predhodne pripravljalne vloge tožnika, zato jih ni mogoče označiti za nepotrebne.

Pritožbeno sodišče je opravilo tudi preizkus sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, pri čemer pa ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Upoštevajoč povedano je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v celoti.

Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločalo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnik s svojo pritožbo ni uspel, mora v skladu z načelom uspeha iz 154. člena ZPP sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.