VSM sklep I Cp 1445/2006

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pregled spisa pokaže, da tožeča stranka z vloženo tožbo

uveljavlja tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja

služnosti hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili z

glavne ceste preko parcele kot služečega zemljišča na že

ustaljeni trasi, ki poteka vzporedno z gospodarskim

poslopjem, ki leži na parc. št. vse do parc. št. kot

gospodujočega zemljišča, na kateri leži hiša, v kateri

živi tožnica. Tožeča stranka je nato hkrati s tožbo

uveljavljala najprej predlog za izdajo začasne odredbe v

smeri naložitve toženi stranki, da v roku treh dni od

prejema sklepa uredi služnostno traso z glavne ceste do

parcele tako, da bo ta sposobna za vožnjo, sicer bo

tožeča stranka dala na stroške tožene stranke to pot

urediti, vendar pa je sodišče prve stopnje tak predlog

zavrnilo in je ta odločitev postala pravnomočna. Sledil

je nadaljnji predlog tožeče stranke na izdajo začasne

odredbe, po katerem sta toženca dolžna v 24 urah

odvariti ograjo - vhodna vrata in tožnici izročiti en

izvod ključa od ključavnice, s katero so vhodna vrata

zaklenjena, ali pa ključavnico odstraniti in tožnici

omogočiti prost vstop preko parc. št. last tožencev do

njene parc. št. k.o. , pod grožnjo izreka denarne kazni.

S sedaj izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje

tudi ta predlog na izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Štelo je, da niso podani potrebni pogoji v zavarovanje

nedenarne terjatve v smislu prvega odstavka člena 272

Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, predvsem ne

izkazana verjetnost obstoja terjatve tožeče stranke.

Proti temu sklepu se pravočasno pritožuje tožeča stranka

ob smiselnem uveljavljanju pritožbenih razlogov zmotne

in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne

uporabe materialnega prava in s predlogom na

razveljavitev izpodbijanega sklepa na pritožbeni

stopnji.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obširno in

izčrpno utemeljilo, v njej navedlo pravilno

materialnopravno podlago za odločanje o predlogu za

izdajo začasne odredbe (prvi odstavek člena 272 ZIZ),

ugotovilo pa tudi pravilno, da vsebuje člen 272 ZIZ

posebej navedene predpostavke za možno izdajo začasne

odredbe, ki morajo biti podane kumulativno, kar pa v

danem primeru ni. Predvsem ni mogoče prezreti, da gre za

tožbo na ugotovitev služnostne pravice na nepremičnini,

kar pomeni regulacijo določenega razmerja trajnega

značaja, zato je lahko takšna ureditev razmerja le v

interesu lastnika gospodujoče stvari. Tako opredeljuje

materijo tudi poglavje o služnostih v Stvarnopravnem

zakoniku - SPZ. Določbe členov 210 do člena 226 kot

splošne, opredeljujejo stvarno služnost kot pravico

lastnika nepremičnine - gospodujoče stvari, izvrševati

za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini.

Za vložitev tožbe na ugotovitev služnosti oziroma sploh

za uveljavljanje ukrepov v okviru varstva služnosti je

tako aktivno legitimiran le lastnik nepremičnine (takšno

je tudi dosledno uveljavljeno stališče sodne prakse).

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno

ugotovilo, da manjka že temeljna predpostavka za možno

izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve

v smislu prvega odstavka člena 272 ZIZ, to je verjetno

izkazan obstoj terjatve, ta pa je, ker se izdaja začasne

odredbe predlaga v sklopu te pravde, lahko le terjatev,

ki jo tožeča stranka uveljavlja s tožbo. Za vložitev te

tožbe pa bi bila upravičena le s strani same tožeče

stranke zatrjevana druga zemljiškoknjižna lastnika

gospodujoče nepremičnine, prav gotovo pa ne sama

tožnica, ki po tožbenih trditvah v hiši na parc. št. kot

gospodujočim zemljiščem le prebiva. Sicer pa je tudi

tožena stranka v tožbenem odgovoru že podala ugovor

pomanjkanja aktivne legitimacije na strani tožeče

stranke.

Ob ugotovitvi, da terjatev tožeče stranke (vprašanje

aktivne legitimiranosti te za predmetni spor) ni dovolj

verjetno izkazana, že iz tega razloga niti ni bilo

potrebe ocenjevati dejstva v smeri obstoja nadaljnjih

predpostavk, saj morajo biti podane vse kumulativno.

Tako je tudi sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo

predlog za izdajo začasne odredbe ob navedeni ugotovitvi

o pomanjkanju aktivne legitimacije na strani tožnice za

sprožitev predmetne pravde, kar pa pomeni, da terjatev

tožeče stranke v tej pravdi, katere zavarovanja zahteva

tožeča stranka s predlagano začasno odredbo, glede

njenega obstoja ni dovolj verjetno izkazana. Manjka tako

temeljna predpostavka za možno izdajo začasne odredbe v

navedeni smeri.

Pritožba s svojimi izvajanji na pravilnost izpodbijane

odločitve ne more imeti vpliva. Poudarjanje poteka

priposestvovalne dobe oziroma še daljšega časovnega

obdobja, v katerem je tožnica uporabljala (oziroma njeni

pravni predniki) sporno služnostno traso, s čimer očitno

pritožba nakazuje na verjetnost obstoja terjatve tožeče

stranke, ni relevantnega pomena ob ugotovljenem dejstvu,

da tožnica ni izkazala svoje aktivne legitimacije za

uveljavljeno pravno varstvo v tej zadevi, kar je osnovna

sestavina obstoja določene terjatve. Pritožba pa tudi ne

oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje o pomanjkanju

aktivne legitimacije na strani tožnice, sicer pa je v

postopku na prvi stopnji tožeča stranka sama potrdila,

da ni lastnica sporne nepremičnine po podatkih zemljiške

knjige, ampak sta to dve drugi osebi.

Pritožbi tako ni mogoče priznati uspeha. Ko pritožbeno

sodišče tudi samo uradno upoštevnih kršitev procesnega

ali materialnega prava pri delu in odločitvi sodišča

prve stopnje ni našlo, je pritožbo zavrnilo in potrdilo

sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek člena 365 v

zvezi s členom 366 in členom 353 Zakona o pravdnem

postopku - ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla,

ker jih pritožnik ni priglasil.