VSL sklep II Cp 913/2005

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne
sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek prve

tožnice, po katerem bi toženca morala odstraniti balkon z

nadstreškom, ki sta ga zgradila na fasadi v 3. nadstropju stavbe na

G. v L. Hkrati je s sklepom ustavilo postopek v delu, v katerem je

enak zahtevek zoper toženca uveljavljal drugi tožnik, ker je ta tožbo

umaknil. Odločilo je še, da mora prva tožnica tožencema povrniti

243.692,00 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje prva tožnica in

predlaga, da se spremeni z ugoditvijo zahtevku, oziroma da se

razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. Iz tožbe povsem nedvoumno

izhaja, da zahteva odstranitev balkona, ker sta ga toženca zgradila

čez mejo svoje nepremičnine tako, da balkon sedaj sega na

nepremičnine prvotožnice. Vse listine iz upravnega postopka, na

katere se je tožnica sklicevala že v postopku na prvi stopnji, so v

pravdnem spisu, sodišče pa jih ni upoštevalo, kakor tudi ne

zaslišanih strank in prič. Toženca sta sporni balkon zgradila kot

prizidek svojega stanovanja tako, da v celoti sega nad tožničino

sosednjo nepremičnino. Za takšno gradnjo nista pridobila njenega

dovoljenja, zato s tožbo na odstranitev tožnica zahteva vzpostavitev

prejšnjega stanja na svoji lastni nepremičnini na podlagi določila

42člena ZTLR. Toženca sta vedela, da balkon gradita preko meje s

tujo nepremičnino, tožnica pa se je gradnji takoj uprla. Zato ni

potrebno ugotavljati in dokazovati, če in koliko so z gradnjo

prizadeti interesi tožnice in raba njene nepremičnine, kot napačno

smatra sodišče prve stopnje, ki tudi nepravilno zavzema stališče, da

gre na strani tožencev zgolj za imisije. V kolikor sodišču ni

popolnoma jasno, kje poteka meja med nepremičninama pravdnih strank

in ali se balkon nahaja nad tožničino streho, pa bi moralo opraviti

ogled na kraju samem, kar je tožnica predlagala že v tožbi.

Neutemeljen je tudi stroškovni del sodbe, saj se je tožena stranka z

umikom tožbe drugotožnika strinjala in izjavila, da v tej zvezi ne

priglaša stroškov. Teh stroškov zato ne more uveljavljati v breme

prvotožnice.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica kot lastnica (dela) nepremičnine na G., zahteva odstanitev

balkona tožencev zato, ker sta z njegovo namestitvijo brez

tožničinega soglasja posegla v njeno lastnino. Uveljavlja torej

varstvo svoje lastninske pravice na podlagi določil 42. oz. 43. člena

Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Iz same

dikcije določbe 1. odstavka 42. člena sledi, da lastnik lahko s tožbo

zahteva prenehanje vznemirjanja, kar nedvomno pomeni, da lastnik ni

dolžan dopustiti nikakršnega posega v svojo lastnino, s katerim ne

soglaša. Ni torej potrebno, da ta poseg kakorkoli ovira izvajanje

njegove lastninske pravice, ampak za zahtevo po varstvu zadošča že,

da se s poseganjem, ki sicer ni odvzem njegove stvari, ne strinja in

nanj ne pristaja in zato po navedenem predpisu lahko terja prenehanje

vznemirjanja z vzpostavitvijo stanja pred posegom. Povrnitev

morebitne s posegom nastale škode pa lahko lastnik v skladu z

določilom 2. odstavka 42. člena ZTLR uveljavlja po splošnih

odškodninskih pravilih. Povezovanje določbe 1. odstavka 42. člena

ZTLR z vsebino 5. člena istega zakona, ki se nanaša na imisije, kakor

tudi 156. člena ZOR o odstranitvi škodne nevarnosti, je torej po

povedanem pravno zmotno. Ker se je tako prvo sodišče materialnopravno

napačno opredelilo, po presoji pritožbenega sodišča ni v zadostni

meri raziskalo dejstev, bistvenih za odločitev o zahtevku na podlagi

42člena ZTLR. Tako zlasti ni ugotovilo, v kakšnem obsegu, torej v

celoti ali morda le delno, sporni balkon posega v tožničino

nepremičnino oziroma v zračni prostor nad njo in v kolikšnem obsegu

tako tožnica upravičeno zahteva odstranitev. Sodbo je bilo zato treba

razveljaviti (člen 355 ZPP), da bo v ponovljenem postopku prvo

sodišče te okoliščine ugotovilo, bodisi na podlagi že predložene

dokumentacije, ali po morebitnih med strankam nespornih dejstvih ter

po potrebi z že predlaganim ogledom na kraju samem.

Razveljavitev stroškovnega izreka je posledica razveljavitve

odločitve o glavni stvari, zato pritožbeno sodišče pritožničinih

trditev glede stroškov ni obravnavalo.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odstavka 165.

člena ZPP.