VSL sodba II Cp 2020/2005
ECLI:SI:VSLJ:2005:II.CP.2020.2005Področje: obligacijsko pravo
Vsebina: Jedro · Izrek · Obrazložitev▾
Jedro povzetek sodišča
Če se stranki ne dogovorita drugače, se obveznost, določena v
tolarski protivrednosti tuje valute, preračuna v tolarje na dan
izpolnitve obveznosti (pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika je
veljalo, da upnik lahko terjatev preračuna na katerikoli dan po
zapadlosti terjatve).
Izrek
Pritožbi se delno ugodi in se sodba v zavrnilnem delu tako spremeni,
da je toženec dolžan tožnici plačati še 8% zamudne obresti od
zneskov: 3.521,66 EUR za čas od 1.7.2002 do 2.9.2004, 500,00 EUR za
čas od 1.7.2002 do 6.11.2003, 500,00 EUR za čas od 1.7.2002 do
24.11.2003, 300,00 EUR za čas od 1.7.2002 do 24.12.2003, 1.700,00 EUR
za čas od 1.7. do 20.11.2004, 300,00 EUR za čas od 1.7.2002 do
20.2.2004, 250,00 EUR za čas od 1.7.2002 do 6.4.2004 in od zneska
tako nateklih obresti še 8% zamudne procesne obresti za čas od
3.9.2004 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti na dan
plačila.
V ostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem
delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnica krije sama svoje pritožbene stroške.
Obrazložitev
Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi
stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki 3.521,66 EUR z 8%
zamudnimi obrestmi za čas od 3.9.2004 dalje do plačila, vse v
tolarski protivrednosti na dan plačila. Kar je zahtevala tožnica
drugače, je zavrnilo.
Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožnica iz
razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in posledično
zmotne uporabe materialnega prava, v kateri predlaga, da se sodba v
izpodbijanem delu spremeni oziroma razveljavi in zadeva vrne sodišču
prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je, da je
tožnica postavila tolarski zahtevek, ki ga sodišče ne bi smelo
spreminjati oziroma dopolnjevati. Brez obrazložitve je zavrnjen
obrestni zahtevek za nepravočasno plačani del kupnine.
Pritožba je delno utemeljena.
Za pravilno odločitev v tej zadevi so odločilna naslednja dejstva:
- da sta pravdni stranki v kupoprodajni pogodbi z dne 22.3.2002
dogovorili valutno klavzulo, in da tožnica ni trdila, da je bilo
dogovorjeno, da se valorizacija terjatve opravi pred izpolnitvijo
obveznosti;
- da je bil toženec dolžan plačati zadnji obrok kupnine 7.071,66 EUR
najkasneje do 1.7.2002;
- da je toženec na račun zadnjega obroka plačal: 6.11.2003 500,00
EUR, 24.11.2003 500,00 EUR, 24.12.2003 300,00 EUR, 20.1.2004 1.700,00
EUR, 20.2.2004 300,00 EUR, 6.4.2004 250,00 EUR, zneska 3.521,66 EUR
pa še ni plačal.
Iz zgoraj navedenih dejstev sledi, da je toženec dolžan tožnici
plačati še:
- neplačani del kupnine 3.521,66 EUR z 8% zamudnimi obrestmi za čas
od 1.7.2002 dalje do plačila (496. čl. Obligacijskega zakonika);
- 8% zamudne obresti od nepravočasno plačanih zneskov za čas od
1.7.2002 do dneva plačila (378. čl. Obligacijskega zakonika);
- 8% procesne obresti od zneska obresti, ki so se natekle do dneva
vložitve tožbe (381. čl. Obligacijskega zakonika).
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo plačilo
3.521,66 EUR z 8% zamudnimi obrestmi od 3.9.2004 dalje do plačila, v
ostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožba je delno
utemeljena, zato ji je bilo ugoditi in tožencu naložiti še plačilo
zamudnih obresti in procesnih obresti, ki jih je dolžan plačati. V
ostalem delu pa pritožba ni utemeljana in jo je bilo zavrniti.
Tožeča stranka je toženčevo obveznost na dan 1.7.2002 (7.071,66 EUR)
preračunala v tolarsko terjatev in od tako določenega tolarskega
zneska obračunavala zakonske zamudne obresti za čas zamude, zmanjšano
za opravljena delna plačila ter na takšen način izračunala, da
toženčeva obveznost na dan vložitve tožbe znaša 1,368.537,02 SIT. S
tožbo je zato zahtevala plačilo tega zneska z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od 3.9.2004 dalje do plačila.
Takšnemu načinu izračuna terjatve sodišče prve stopnje utemeljeno ni
sledilo, ker je v nasprotju z določilom 2. odst. 372. čl.
Obligacijskega zakonika, v katerem je določeno, da se valorizacija
opravi za obdobje od nastanka obveznosti do njene izpolnitve, če se
stranki ne dogovorita drugače. Ob upoštevanju ugotovitve, da tožeča
stranka v tožbi ni zatrjevala, da je bilo dogovorjeno, da se
valorizacija terjatve opravi na dan zapadlosti terjatve, je pravilno
stališče prve stopnje, da je valorizacijo terjatve opraviti na dan
izpolnitve obveznosti, to je na dan, ko bo terjatev plačana.
Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava zato ni
utemeljen.
S tem, ko je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo terjatev v tuji
valuti v tolarski protivrednosti na dan plačila, je odločalo v okviru
tožbene podlage in tožbenega zahtevka, čeprav je tožnica postavila
tožbeni zahtevek zgolj v tolarskem znesku. Neutemeljena je zato
pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni
zahtevek, ker je prisodilo nekaj drugega, kot je tožnica zahtevala.
Tožnica mora sama kriti svoje pritožbene stroške, ker glede
bistvenega dela pritožbe ni uspela (glede načina valorizacije
terjatve), zaradi uspelega dela pa niso nastali posebni stroški (165.
čl. ZPP v zvezi s 154. čl. ZPP).
Vir: Višje sodišče v Ljubljani · sodnapraksa.si ↗ · CC BY 4.0 · prevzeto 23. 8. 2009Nazaj na vrh ↑