VSL sklep III Cp 5855/2005
ECLI:SI:VSLJ:2006:III.CP.5855.2005Področje: izvršilno pravo
Vsebina: Jedro · Izrek · Obrazložitev▾
Jedro povzetek sodišča
Sodišče zavrže kasnejši ugovor po izteku roka, če temelji na
razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil že v prejšnjem ugovoru.
Zaradi obstoja formalne ovire se zato sodišče v takem primeru v
vsebinsko presojo ugovora ne sme spuščati.
Izrek
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve
stopnje.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo ugovor
dolžnikov z dne 10.1.2005, dopolnjen dne 18.1.2005. Odločilo je še,
da sta dolžnika dolžna upniku povrniti na 43.099,84 SIT odmerjenih
nadaljnjih izvršilnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od 24.10.2005 dalje do plačila.
Proti temu sklepu vlagata laično pritožbo dolžnika, ki pritožbenih
razlogov izrecno ne uveljavljata. Bistvo njunih pritožbenih navedb
predstavlja očitek prvostopnemu sodišču, kako lahko sledi enemu
dokumentu upnika, ki naj bi izkazoval njun dolg, ko pa iz številne
listinske dokumentacije, ki sta jo priložila k ugovoru, izhaja, da je
bil dolg že pred leti v celoti poravnan. V dokaz tega dejstva sta
predlagala tudi zaslišanje prič, vendar sodišče tega dokaza ni
izvedlo. Predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je ugovor po izteku roka skladno z določbo 2.
odst. 56. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju; Ur.l. RS, št. 51/98
s spr.; ZIZ) pravilno zavrglo. Citirana določba namreč izrecno
določa, da sodišče zavrže kasnejši ugovor po izteku roka, če temelji
na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil že v prejšnjem
ugovoru. Da bi dolžnika ugovorne navedbe o tem, da naj bi bila
izterjevana terjatev v celoti poravnana že v letu 1992, uveljavljala
že v ugovorih, ki sta jih vložila dne 26.8.2000 oziroma dne 8.9.2000,
je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Razlog za neuspeh
z ugovorom torej ni v nedokazanosti njunih ugovornih navedb, kot
zmotno menita dolžnika, temveč v dejstvu, da se sodišče zaradi zgoraj
navedenih formalnih ovir v vsebinsko presojo ugovora ni smelo
spuščati. Iz navedenega razloga tudi predlaganega dokaza z
zaslišanjem prič sodišče prve stopnje ni moglo izvesti.
Pritožbena izvajanja dolžnikov torej niso utemeljena, zato je bilo
treba njuno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep
sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku,
Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP), saj
pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu tudi ni našlo nobenih
nepravilnosti, na katere je dolžno skladno z določbo 2. odst. 350.
člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih
dolžnika nista priglasila (prim. 1. odst. 163. člena ZPP).
Določbe ZPP je pritožbeno sodišče uporabilo po pooblastilu 15. člena
ZIZ.
Vir: Višje sodišče v Ljubljani · sodnapraksa.si ↗ · CC BY 4.0 · prevzeto 23. 8. 2009Nazaj na vrh ↑