VSL sklep I Cp 1624/99

Pritožba se zavrže.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog drugega toženca za oprostitev plačila sodnih taks zavrnilo. Odločitev je oprlo na določbo 14. čl. Zakona o sodnih taksah.

Proti sklepu sta se pritožila oba toženca. Formalno ne zatrjujeta obstoja katerega od v zakonu predvidenih pritožbenih razlogov, vztrajata pa pri prošnji, da se plačila sodne takse oprostita.

Pritožba ni dovoljena.

Določba 2. odst. 9. čl. Zakona o sodnih taksah med drugim predpisuje, da pravica zahtevati plačilo sodne takse v vsakem primeru zastara, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je takšna obveznost nastala.

Toženca sta ugovor zoper plačilni nalog vložila 5.9.1994. Takrat je nastala njuna obveznost, da plačata sodno takso (4. čl. Zakona o sodnih taksah). Pravica zahtevati plačilo sodne takse oziroma jo prisilno izterjati, je torej zastarala 5.9.1998. Obstoj taksne obveznosti je predpogoj za odločanje o obstoju razlogov za oprostitev njenega plačila. Ker plačilo sodne takse zoper tožnico ni več mogoče zahtevati in sodne takse tudi ni več mogoče prisilno izterjati, toženec nima več pravno varovanega interesa, da izdano odločbo izpodbija. Pritožbeno sodišče je zato njegovo pritožbo zavrglo.

Nedovoljena pa je tudi pritožba toženke. Slednja predloga za oprostitev plačila sodnih taks ni podala in se nanjo izpodbijani sklep tudi ne nanaša.

Po določbi 367. v zvezi s 381. čl. ZPP pritožbeno sodišče nedovoljeno pritožbo zavrže, če tega ni storilo že sodišče prve stopnje (358. čl.

ZPP).