VSK sklep Cp 413/99

Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka motila tožnika v soposesti nepremičnine, stavbišča s hišo, dvoriščem in travnikom s tem, da je dne ... na hiši zaprla, zaklenila vse dostope v hišo in dostop na dvorišče ter s tem tožniku onemogočila vstop v hišo in dostop na dvorišče in njegovo souporabo cit. nepremičnine; da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje stanje, namestiti prejšnje ključavnice in mu omogočiti nemoten vstop v hišo in nadaljnjo souporabo hiše, prepovedati, da v bodoče s takimi ali podobnimi motitvenimi dejanji posega v soposest tožnika in zagrozi z denarno kaznijo 300.000,00 SIT v primeru nadaljnjega motenja ali odvzema posesti ter tožniku povrne pravdne stroške postopka.

Zoper ta sklep se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbi navaja, da je sodišče nesporno ugotovilo, da sta pravdni stranki soposestnika hiše, ki sta jo zgradila kot zakonca. Tožnik vztraja pri tem, da mu je tožnica prepovedala prihajati v stanovanjsko hišo in ustno prepoved tudi fizično prezentirala s čimer mu je odvzela posest. Za vložitev tožbe se je odločil zato, ker mu je tožena nesporno že začela "onemogočati" dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo, ki je tudi v njegovi posesti, ker bi lahko prešla v izključno posest toženke. Pričakoval je, da bo njegovemu tožbenemu zahtevku ugodeno, kar pa se ni zgodilo. Mnenja je, da če bo sodišče ohranilo obstoječi sklep v veljavi, bo ohranilo tudi obstoječe stranje, v katerem se more v hišo zahajati nemoteno, ker je to odvisno od toženke. Posest nepremičnine bo tako prešla v izključno posest tožene stranke, kar je nedopustno in nezakonito.

Tožniku ni jasno zakaj je sodišče ocenilo, da ni dokazal motitvenega dejanja, saj je prepričan, da je to v celoti storil, zato višjemu sodišču predlaga, da napadeni sklep spremeni in zahtevku ugodi, podrejeno pa naj napadeni sklep razveljavi in sodišču prve stopnje vrne zadevo v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje pri preizkusu pritožbenih razlogov ni zasledilo zatrjevanih in tudi ne po uradni dolžnosti upoštevanih bistvenih kršitev postopka. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Namen varstva posesti izhaja iz 78. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), po katerem se ne upoštevajo pravica do posesti, njen pravni naslov in dobrovernost posestnika. Ugotavlja se le zadnje posestno stanje in nastalo motenje, v okviru česar je sodišče prve stopnje tudi odločalo. Kot priznava pritožnik, je sodišče prve stopnje v svoji odločbi ugotovilo, da je bil v zadnjem času soposestnik stanovanjske hiše in je soposest tudi izvrševal tako, da je kadarkoli prihajal vanjo po svoje stvari in na obisk k otrokom in odpiral vrata s svojim ključem. Na podlagi ivzedenih dokazov sodišče ni moglo zaključiti, da je bila njegova soposest dne 5. in 6.12.1998 motena. Sam tožnik je navedel, da je običajno, da so vhodna vrata zaklenjena, ker se z drugega konca hiše ne sliči, če kdo pride v hišo. To navado je vpeljal tožnik. Spornega dne so bila vhodna vrata zaprta, ker se je toženka nahajala v kotlovnici. Tožnik vhodnih vrat od katerih ima ključ, ni poskušal odkleniti, niti ni preverjal ali ma s seboj ključ, s čemer je presumiral dejstvo motenja posesti, ne da bi se sploh prepričal ali je temu tako. Tudi navedba, da na vratih kotlovnice ni opazil nikakršnih sprememb oziroma druge ključavnice kažejo na to, da v tožbi zatrjevano motilno dejanje z zamenjavo ključavnic ni bilo storjeno. Njegov namen je bil vstopiti v hišo, zaklenjena vrata kotlovnice, njegove namere niso v ničemer ovirala. Dne 6.12.1998 sta, po tožnikovi izjavi, s sinom vstopila skozi vhodna vrata, ki so bila odprta. Motilno dejanje z resno grožnjo, ki ga tožnik zatrjuje ni izkazano. Da je verbalno dejanje pravno upoštevno kot motenje posesti, mora pomeniti resno grožnjo posestniku in biti izraženo v takšnih okoliščinah, da ga je mogoče oceniti kot grožnjo in kot dejanski psoeg v tujo posest, zaradi katerega se moteni čuti ogroženega v izvrševanju svoje posesti in prav zaradi teh groženj opusti njeno izvrševanje. Po tožnikovi izpovedi mu je toženka že pred spornim dogodkom govorila, da v hiši nima kaj iskati, kljub temu je lahko prevzel svoje stvari in prihajal k otrokom. Z ničemer tožnik ni pojasnil v čem so bile toženkine verbalne izjave spornega dne drugačne oziroma takšne, da jih je sam čutil kot tako resno grožnjo, zaradi katere je bil prisiljen opustiti dotedanji način izvrševanja svoje posesti v stanovanjski hiši na dvorišču in na travniku.

Pritožbeno sodišče je zato iz navedenih razlogov pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.