VSC sodba Cpg 107/98

Pritožbo se z a v r n e kot neutemeljeno in se p o t r d i izpodbijano sodbo prve stopnje.

Tožena stranka je dne 21.11.1994 na toženo stranko izstavila Izpis odprtih postavk na dan 31.10.1994 (prilogi A2 in A3), po katerem ji tožena stranka po 7 obračunih obresti, izdanih med 22.11.1992 in 16.6.1994, dolguje 199.774,00 SIT.

V cit.izpisu navedeni obračuni obresti in z zamudami plačani računi, od katerih so obresti bile obračunane, pa so v prilogah pod A4 - A16. Z dne 10.2.1995 pod I Ig 91/95 Okrajnega sodišča v Celju vloženim predlogom za izvršbo po čl. 21 ZIP je upnik (sedaj tožeča stranka) ob sklicevanju na priloženi že cit. izpis z dne 21.11.1994 (A2) predlagal: I. dolžniku (sedaj toženi stranki) naj se naloži plačilo 199.774,00 SIT z zak. zam. obrestmi za čas od 10.2.1995 do plačila in izvršilnih stroškov; II. za to terjatev naj se upniku dovoli izvršbo v dolžnikova sredstva pri APPNI Celje.

Na cit.predlog za izvršbo je bilo na podlagi cit. verodostojne listine izrečeno s sklepom o izvršbi z dne 21.2.1995: 1. dolžniku se naloži v 8 dneh poravnati cit. terjatev; 2. sodišče dovoli predlagano izvršbo; 3. stroški upnika se odmerijo na 14.900,00 SIT.

Z dne 7.3.1995 vloženim pravočasnim ugovorom je dolžnik izdani sklep o izvršbi izpodbijal v celoti in le pavšalno zatrjeval, da upniku ne dolguje ničesar.

S sklepom z dne 24.3.1995 (pravnomočnim z dnem 28.3.1995) je izvršilno sodišče ob sklicevanju na dolžnikov ugovor in na čl. 55a/II ZIP izreklo, da se izdani sklep o izvršbi razveljavi v delu, s katerim je dovoljena izvršba, in obrazložilo, da bo o zahtevku in stroških odločano v pravdnem postopku. Nadaljnji pravdni postopek je tekel pod II Pg 464/95 Okrožnega sodišča v Celju.

Na (prvem) naroku za glavno obravnavo z dne 5.9.1996 je tožena stranka uveljavljala,da "se bo lahko o tožbenem zahtevku izjavila šele po tem,ko ji bo tožeča stranka dala na razpolago nadaljnje listinske dokaze,in sicer račune,ki so bili podlaga za obračun obresti",in opozorila,"da teče med istima strankama pravdni postopek za isti znesek,in sicer v tej zadevi po izvršilnem sklepu opr. št. I Ig 91/95, drugi pravdni postopek pa na podlagi sklepa o izvršbi I Ig 225/96, medtem ko tožena stranka še ne razpolaga z opravilno številko Pg".

Zaradi reagiranja tožeče stranke na navedeno je bil takratni narok preložen na nedoločen čas.

S pripravljalno vlogo z dne 22.11.1996 je tožeča stranka predložila še obračune obresti in račune (že cit. A4 - A16).

Tudi (drugi) narok za glavno obravnavo z dne 10.4.1997 je bil preložen za nedoločen čas, ker je tožena stranka trdila, da še ni seznanjena s predloženimi listinami (A4 - A16).

Na (tretjem) naroku za glavno obravnavo z dne 20.11.1997 je tožena stranka trdila, da naj bi bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor, da se obresti ne bodo obračunavale, in da naj bi vtoževane obresti bile obračunane v nasprotju z dogovorom; zatrjevani dogovor o neobračunavanju obresti naj bi bil sklenjen med direktorjem tožene stranke M.R. in bivšim direktorjem tožeče stranke H.

Na te trditve tožene stranke je tožeča stranka odgovorila, da je njen direktor ves čas od njene ustanovitve J.J. in da je H. bil le njen komercialist, ki pa ni imel takšnih pooblastil, da bi se lahko odpovedoval zamudnimi obrestmi, in še navedla: "H.S. je bivši delavec tožeče stranke in je v več sodnih sporih zoper tožečo stranko. Na tej osnovi tožeča stranka že sedaj napoveduje, da se zna zgoditi, da bo H.S. pričal v škodo tožeče stranke, pri tem pa tožeča stranka navaja, da H.S. ni imel nikakršnih pooblastil v zvezi s predmetom te pravde." Zaradi zaslišanja strank in priče S.H., katerega naslov naj tožena stranka takoj sporoči, pa je bil narok z dne 20.11.1997 preložen na določen čas.

Na (četrtem in zadnjem) naroku za glavno obravnavo z dne 11. 12.1997 je bilo izvedeno dokazovanje po predloženih listinah in sta bila kot stranka zaslišana direktor tožeče stranke J.J. in direktor tožene stranke M.R.; zavrnjen pa je bil dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje priče S.H., glede katerega je tožena stranka šele na tem naroku navedla, da brez sodnega vabila noče priti k zaslišanju in da naj se ga vabi na B.T.

S sodbo prve stopnje z dne 11.12.1997, strankama vročeno dne 15. 1. 1998, je bilo izrečeno: izdani sklep o izvršbi se v tč. 1 in 3. vzdrži v veljavi; tožena stranka je tožeči stranki dolžna povrniti na nadaljnjih pravdnih stroških 61.040,00 SIT z zak.zam. obrestmi od 11.12.1997 dalje do plačila.

Ugoditev tožbenemu zahtevku je bila obrazložena: "Tožena stranka ne zanika,da je račune tožeče stranke, ki jih je ta izstavljala za opravljene storitve, plačevala z zamudo. Glede njene trditve, da je bil s tožečo stranko sklenjen ustni dogovor, da ji tožeča stranka ob plačilni zamudi ne bo obračunavala obresti, sta izpovedi zaslišanih direktorjev pravdnih strank povsem nasprotni.

Direktor tožeče stranke J.J. je zanikal, da bi tožeča stranka sklenila s toženo stranko takšen dogovor, on sam takšnega dogovora ni sklenil, nihče drug pri tožeči stranki pa takšnih pooblastil ni imel. V kolikor pa je imela tožena stranka s tožečo stranko večji obseg poslov, bi tudi morala določene ugodnosti, ki bi jih naj imela, zapisati. Računi, ki jih ni pravočasno plačevala tožena stranka, pa so biti tudi računi za plačilo davščin, carin in podobnih dajatev, ki jih tožeča stranka ni plačevala brezobrestno, saj je na primer carina zapadla takoj v plačilo. Sicer pa tudi nobena stranka, s katero tožeča stranka posluje v večjem obsegu kot s toženo stranko, nima takih ugodnosti, kot jih zase zatrjuje tožena stranka. Direktor tožene stranke M. R. je izpovedal, da se je s tedanjim predstavnikom tožeče stranke H. dogovoril, da tožeča stranka toženi stranki ne bo obračunavala obresti v primeru plačila zamude, da pa ji bo izstavljala račune z običajnim rokom plačila.Pri tem z njim ni bilo dogovorjeno, kolikšen je dopusten rok plačilne zamude. Zatrdil pa je tudi, da je bil dogovor o neplačilu obresti pogoj za to, da je tožena stranka naročila storitve pri tožeči stranki. Iz računov tožeče stranke in obračunov obresti je razvidno, da je bila tožena stranka v plačilni zamudi za različna obdobja od enega dne pa tudi preko 30 dni. Prav tako je iz računov tožeče stranke razvidno, da je tožeča stranka kot špediter plačevala pri uvozu blaga za toženo stranko vse carinske dajatve in druge storitve, na primer tržne, sanitarne preglede itd. Višina izstavljenih računov med pravdnima strankama ni sporna.Po oceni vseh izvedenih dokazov sodišče zaključuje, da ni utemeljen ugovor tožene stranke. Sodišče verjame tožeči stranki,da morebitnega dogovora s toženo stranko ni sklepal pooblaščeni predstavnik tožeče stranke. Predvsem je med pravnimi subjekti običajen način sklepanja dogovor v pismeni obliki,medtem ko tožena stranka zatrjuje usten dogovor. Dvom v takšen dogovor je podan tudi zaradi tega, ker v zatrjevanem dogovoru ni bil določen neto plačilni rok,četudi je tožeča stranka morala takoj plačevati carinske in ostale uvozne dajatve. Čeprav pa bi tožena stranka res sklenila takšen ustni dogovor z delavcem tožeče stranke H. S., takšen dogovor tožeče stranke ne more zavezovati. Tožena stranka je poznala organiziranost tožeče stranke oziroma je poznala pri njej zaposlene, zato je lahko vedela oziroma se prepričala z vpogledom v sodni register, ali je bil H.S., na katerega se sklicuje, pooblaščen za sklepanje pogodb v imenu tožeče stranke. Tožeča stranka namreč zanika, da bi H.S. imel takšno pooblastilo. Morebitni dogovor tožene stranke z delavcem tožeče stranke H.S. zato nima pravnih učinkov za tožečo stranko. Tožena stranka je tako ob nesporni plačilni zamudi dolžna tožeči stranki plačati,od zapadlosti posameznega računa v plačilo pa do plačila, zakonite zamudne obresti." Tožena stranka z dne 23.1.1998 pravočasno vloženo pritožbo ob sklicevanju na vse v čl.353/I ZPP/77-90 predvidene pritožbene razloge izpodbija sodbo prve stopnje v celoti in navaja: "Prvostopno sodišče je v celoti verjelo izpovedi direktorja tožeče stranke, ni pa upoštevalo navedb direktorja tožene stranke. Takšno stališče sodišča je povsem nerazumljivo, saj iz zaslišanja obeh predstavnikov pravdnih strank nedvomno izhaja, da J.J. sploh ne pozna direktorja tožene stranke, da z njim ni bil nikdar v neposrednem odnosu in da je vse posle z njim urejal H.S.. Pri tem ni pomembno, ali je imel gospod H. naziv komercialnega direktorja, kot trdi tožena stranka,ali le komercialist,kot trdi tožeča stranka, upoštevati je potrebno, da je kompletne posle, ki so bili dokaj obsežni in kot izhaja iz dokumentacije, ki jo je priložila tožeča stranka, dlje časa trajajoči,dogovarjal on in ne direktor J.. V kolikor se je lahko dogovarjal o glavni obveznosti, ni najti pravega razloga, zakaj se ne bi mogel kot edina kontaktna oseba z direktorjem M.R. dogovoriti tudi o plačilu ali neplačilu zamudnih obresti,ki so le stranska obveznost.

Poslovni odnos med pravdnima stranka je tekel brez problemov do prenehanja delovnega razmerja H. pri tožeči stranki, do takrat tožena stranka ni prejela nobenega obračuna obresti zaradi zamude pri plačilu računov, niti opomina, ki bi jo na to opozoril.

Zaradi navedenega tožena stranka tudi ni imela nobenega razloga, da bi v sodnem registru preverjala, kot napačno ocenjuje prvostopno sodišče, ali je H.S. pooblaščen za sklepanje pogodb v imenu tožeče stranke. Sicer pa je pooblastilo prav gotovo imel, saj tožeča stranka ne zanika sklenjenih poslov, celo priznava, da jih je v njenem imenu s toženo stranko dogovarjal le H..

Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji kot dokaz predlagala zaslišanje H.S. kot ključne priče,ki bi lahko odgovorila na vprašanje o medsebojnem dogovoru glede plačila zamudnih obresti. Prvostopno sodišče je takšen predlog neutemeljeno zavrnilo, s tem pa ni upoštevalo določbe 1. odst. 1. člena ZPP, da mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Sodišče bi lahko po 3. odst. navedenega člena izvedlo dokaz z zaslišanjem priče H., kot dokaz, ki je pomemben za odločitev, tudi če ga tožena stranka ne bi predlagala.

Sodišče prve stopnje torej ni uporabilo zgoraj navedene določbe, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost oz. na nezakonitost ter nepravilnost sodbe, s čemer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1.odst. 354. člena ZPP." Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po čl.7/I ZPP(1977) res bilo dolžno, popolnoma in po resnici ugotoviti tista dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka, in bi po čl. 7/III ZPP(1977) smelo izvesti tudi takšne za odločitev pomembne dokaze, ki jih stranke ne bi bile predlagale;toda po čl. 220 ZPP(1977) je bilo tudi pooblaščeno za odločanje o tem,kateri dokazi za ugotovitev odločilnih dejstev naj se izvedejo.

Zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče S.H.,čigar naslov po zaposlitvi je tožena stranka navedla šele na naroku z dne 11.12.1997 in ne pravočasno za vabljenje na ta narok,kot ji je to na prejšnjem naroku z dne 20.11.97 bilo izrecno naročeno, zato ne more šteti za uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz čl.354(1977).

Kljub zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče S. H. je bilo v postopku na prvi sotpnji dejansko stanje v zadostnem obsegu pravilno ugotovljeno.

S.H. je v času sklepanja med pravdnima strankama sklenjenih poslov nesporno bil vsaj komercialist tožeče stranke in je torej pri tožeči stranki opravljal takšno delo, s kakršnim je zvezano sklepanje in izpolnjevanje določenih pogodb, in je s samim tem imel pravico, v imenu tožeče stranke skleniti in izpolniti take pogodbe (čl. 98/I ZOR).

V delo komercialista, ki sklepa špediterske in prevozne pogodbe, očitno spada sklepanje takih pogodb in tudi določanje plačilnega roka v njih.

V dela takšnega komercialista pa ne spada odpovedovanje obračunavanju in izterjevanju zamudnih obresti,nateklih zaradi prekoračitve med strankama posla veljavno dogovorjenega plačilnega roka: za po toženi stranki zatrjevano odpoved zamudnim obrestim bi zato H.

moral imeti izrecno pooblastilo tožeče stranke, da bi takšna odpoved bila za tožečo stranko zavezujoča; takšnega izrecnega pooblastila tožeče stranke H. pa tožena stranka niti ne zatrjuje.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju je zato bilo z izpodbijano ugoditvijo tožbenemu zahtevku tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

Zato pa je ob zavrnitvi pritožbe bilo potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (čl. 468 ZPP(1977), čl. 498/I ZPP).