VSL sklep IIII Cp 663/97

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo ponovni (že tretji) predlog za odložitev izvršbe. Ugotovilo je, da dolžnica ni izkazala zakonske predpostavke za odlog izvršbe - to je verjetnega obstoja znatnejše škode.

Zoper navedeni sklep se pritožuje dolžnica iz vseh pritožbenih razlogov. Zahteva, naj se njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za odlog izvršbe ugodi in razveljavijo opravljena izvršilna dejanja. Sklicuje se na svoje duševno stanje opisano v zdravniški dokumentaciji, kar poleg materialne škode predstavlja znatnejšo škodo, zaradi česar bi moralo sodišče ugoditi njenemu predlogu za odlog izvršbe. Prvostopnemu sodišču tudi očita nepravilnosti pri opravi izvršilnih dejanj, saj naj bi prvostopno sodišče poseglo na stvari, ki niso predmet izvršbe.

Pritožba ni utemeljena.

Kolikor pritožnica v pritožbi predlaga tudi razveljavitev že opravljenih izvršilnih dejanj, s tem presega obseg odločitve izpodbijanega sklepa, s katerim je bilo odločeno le o njenem predlogu za odložitev izvršbe. Okvir preiskusa izpodbijanega sklepa predstavlja določba 63. člena ZIP, torej presoja zakonskih predpostavk za odlog izvršbe. S tem je dolžnici odgovorjeno tudi na njene pritožbene očitke, da izvršilna dejanja niso bila opravljena pravilno, v skladu z izvršilnim naslovom oz. sklepom o izvršbi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo z izpodbijanim sklepom dejansko stanje ugotovljeno v zadostnem obsegu, dejanske ugotovitve pa je prvostopno sodišče tudi pravilno pravno ocenilo, pri tem pa tudi ni zagrešilo kakšnih procesnih kršitev. V pritožbi ponovljeno sklicevanje na duševno stanje dolžnice, ugotovljeno z medicinsko dokumentacijo, pomeni ponovno navajanje okoliščine, ki jo je prvostopno sodišče v okviru ocene, ali je izkazana znatnejša škoda dolžnici, pravilno izključilo kot pravno upošteven razlog za odlog izvršbe, pri čemer pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje tudi razlogom prvostopnega sodišča za takšen njegov zaključek. Dolžnici se, če to slabo vpliva na njeno duševno stanje, res namreč ni potrebno udeleževati narokov za odstranitev stvari, ko pa ima pooblaščenca, za samo opravo izvršilnih dejanj pa je s pravnomočnim sklepom o izvršbi tako pooblaščena upnica. Da bi dolžnici z izvršbo lahko nastala kakšna znatnejša materialna škoda, dolžnica v pritožbi posebej niti ne obrazlaga, v postopku pred prvostopnim sodiščem pa takšne trditve tudi ni niti kot verjetne izkazala. Kje poteka meja med parcelama dolžnice in upnice, je nedvoumno na podlagi mejnikov ugotovilo sodišče na samem kraju dne 17.6.1997 (glej zapisnik na l.št. 71) in torej sploh ne obstoji nevarnost, da bi se pri opravljanju izvršilnih dejanj pomotoma opravil kakšen škoden poseg na dolžničinem zemljišču. Dolžnica pravno upoštevne znatnejše škode torej ni verjetno izkazala in je ugotovitev prvostopnega sodišča, da določbe 63. člena ZIP v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, pravilna.

Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo kakšnega pritožbenega razloga, na katerega mora paziti po uradni dolžnosti (člen 365/2 ZPP v zvezi s 14. členom ZIP), je zavrnilo pritožbo dolžnice kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 1. odstavka 380. člena v zvezi s 381. členom in 368. člen ZPP v zvezi s 14. členom ZIP).