VSM sodba Cpg 350/96

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pravdni stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da so pravna dejanja stečajnega dolžnika - tožeče stranke brez pravnega učinka proti stečajni masi v stečajnnem postopku St 11/94. Toženi stranki je naložilo plačilo zneska 5,487.008,00 sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve (petnajstih) tožb v stečajno maso ter povrnitev pravdnih stroškov. Presežni del zahtevka za glavnico - 745,46 sit in presežne obresti pa je sodišče zavrnilo.

Tožena stranka je v pravočasni pritožbi izpodbijala prvostopno sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preiskusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in sicer, da so toženi stranki kot upniku ugasnile terjatve v petnajtih primerih in sicer z pravnimi dejanji stečajnega dolžnika, ki so izpodbojna.

Pravilni so tudi materijalno-pravni zaključki o plačilni obvezi tako glavnice kot tudi zamudnih obresti. V izogib ponavljanja se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne razloge v izpodbijani sodbi.

Glede na navedbe v pritožbi pa še dodaja: Pritožnik je navedel, da iz "zelenih virmanskih nalogov oz. internih nalogov za obračun na predpisanem obrazcu št. 42" ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka prejela plačilo. Tako stališče pritožnika ne drži. Do 4.3.1995 se je uporabljalo in je veljalo Navodilo o enotnem načinu dela v SDK pri uporabi predpisov o medsebojnem plačevanju terjatev in obveznosti - zamenjalo ga je novo Navodilo (Ur.l.RS štev. 9/95). Po obeh Navodilih sta biv. SDK oz.

sedaj Agencija za plačilni promet ... spremljali plačilni promet pravnih oseb. Po določilu takrat veljavnega 12. člena Zakona o finančnem poslovanju je bilo ( in je še vedno) pobotanje terjatev veljavna oblika plačila - SDK oz. sedaj Agencija pa ga evidentira in o takem plačilu obvesti svoje komitente z obrazcem štev. 42. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da posamezni zneski niso bili terjatve tožene stranke, ki so z izpodbijanimi pravnimi dejanji ugasnili. V asignacijski pogodbi, ki jo je tožena stranka podpisala dne 1.7.1994 je navedeno, da je toženka upnik asignanta - to je tožeče stranke. Enako izhaja iz vseh ostalih šestih cesijskih pogodb in osmih izjavah o pobotu.

Tožena stranka lahko skladno z določilom 2.točke drugega odstavka 137. člena ZPPSL svojo terjatev, ki je "oživela" zaradi uspelega izpodbijanja v pravdnem postopku, priglasi v roku 30 dni od pravnomočnosti odločbe - v stečajnem postopku zoper tožečo stranko.

Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na določilu prvega odstavka 166. člena ZPP v zvezi s 1. odst.154. člena ZPP.

Tožeči stranki ne gredo stroški odgovora na pritožbo, saj je le ponovila navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje - 1. odst.

155člena ZPP.