VSM sodba Cpg 3/97

Pritožbi se delno ugodi in se sodba okrožnega sodišča, spremeni tako, da se v 2. točki glasi: Tožena stranka je v stečajno maso tožeče stranke dolžna plačati 603.600 (šeststo tri tisoč šeststo) tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.2.1995 do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 80.868,50 (osemdeset tisoč osemsto oseminšestdeset) tolarjev, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe, glede zakonitih zamudnih obresti do 7.2.1995 pa se tožbeni zahtevek zavrne.
V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo zahtevku za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - tožeče stranke ter odločilo, da ustanovitev zastavne pravice na tožnikovem avtomobilu in prodaja vozila nimata pravnega učinka proti stečajni masi, hkrati pa je toženi stranki naložilo plačilo 603.600,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi od 19.9.1994 in stroški postopka.

Zoper citirano sodbo je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo (naslovljeno kot ugovor), v kateri je trdila, da je tožečo stranko kljub preteklim neplačanim obveznostim zaradi zagotavljanja socialnega miru še naprej zalagala s svojimi izdelki. Ker je zaradi kritične finančne situacije pri tožeči stranki tožena v letu 1994 že prekinila dobavo mesa in mesnih izdelkov, so dne 8.7.1994 sklenili pogodbo o poslovnem sodelovanju in rešitev poiskali v zastavitvi osebnega vozila, s katerega kupnino naj bi se poravnaval dolg.

Predlagala je, naj sodišče zadevo ponovno preveri in razsodi v njeno korist.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, k navedbam v pritožbi pa je treba dodati naslednje: Iz pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 8.7.1994 izhaja, da je bila z zastavljenim vozilom najprej zavarovana pretekla obveznost v višini 1.622.950,30 tolarjev, pa še ta samo delno. Niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi tožena stranka ni zatrjevala, da je bilo vozilo zastavljeno za plačilo blaga, dobavljenega od 8.7.1994 naprej.

Le v takšnem primeru bi ustanovitev zastavne pravice ne bila izpodbojno pravno dejanje, saj bi šlo dejansko za zavarovanje plačila obveznosti iz tekočega poslovanja. V kolikor to ne bi bilo dopuščeno, s slabo stoječimi podjetji oz. potencialnimi stečajnimi dolžniki nihče več ne bi hotel sklepati poslov. Zato ne drži navedba v sodbi, da tudi, če bi bila ločitvena pravica prijavljena v stečajnem postopku, bi na podlagi II. odstavka 131. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS št. 67/93, ZPPSL) prenehala. Po tem določilu prenehajo le ločitvene pravice, ki so bile pridobljene dva meseca pred dnem začetka stečajnega postopka z izvršbo in zavarovanjem, torej v sodnem postopku. Zakonske in pogodbene ločitvene pravice pa ostanejo v veljavi ne glede na čas njihovega nastanka (komentar ZPPSL, str. 218).

Ker pa je bila z zastavljenim vozilom zavarovana pretekla obveznost, gre za primer iz III. odstavka 125. člena ZPPSL, naklanjanje ugodnosti upniku, katerega terjatev proti dolžniku je obstajala že preden je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje in je upnik zaradi njega prejel več kot bi prejel kot stečajni upnik v primeru, da dejanje ne bi bilo storjeno.

Poudariti pa je treba, da tožena stranka ni storila ničesar prepovedanega, ko je za poplačilo preteklih obveznosti prejela vozilo v zastavo, le da je takšno pravno dejanje, če je storjeno v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka, izpodbojno. Posledica uspešnega izpodbijanja ni razveljavitev pravnega dejanja, temveč odprava negativnih posledic za stečajno maso, zato mora nasprotnik izpodbijanja vanjo vrniti premoženjsko korist, vse z namenom, da bi se doseglo enakomerno poplačilo upnikov. Terjatev do tožeče stranke bo zaradi tega oživela in jo bo tožena stranka lahko prijavila stečajnemu senatu v 30 dneh (II. odstavek 137. člena ZPPSL).

Sodišče prve stopnje pa je napačno uporabilo materialno pravo, ko je prisodilo tožeči stranki zamudne obresti od takrat, ko jih je zahtevala, t.j. ko je tožena stranka prodala vozilo. Tožene stranke namreč ni mogoče že od takrat naprej šteti za nepošteno, saj je prejela samo tisto, kar ji je dolžnik dolgoval. Ker pa bo zaradi izpodbojnosti pravnega posla morala denar vrniti, se ji po 214. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) lahko naloži plačilo zamudnih obresti šele od dneva vložitve zahtevka pred sodiščem, t.j. od 7.2.1995. Na pravilno uporabo materialnega prava pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, zato je glede teka zamudnih napadeno sodbo po 4. točki 373. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) spremenilo.

V ostalem delu pa je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere se v pritožbenem postopku pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po 368. členu ZPP potrdilo napadeno sodbo.

Izrek o stroških je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.