VSK sklep Cp 20/97

Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje O B R A Z L O Ž I T E V Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je toženec odvzel tožeči stranki posest mobilnega telefona, ki se odziva na telefonsko številko x, znamke B., tip delta, 450 i, črne barve, s tem, da ga je dne 18.9.1996 na zvijačen način odvzel direktorju V. P.
in ga odnesel neznano kam, tožencu je zato naložilo, da vrne tožeči stranki zgoraj navedeni mobilni telefon v neposredno posest in mu prepovedalo v bodoče s takimi ali podobnimi motitvenimi dejanji posegati v posest mobilnega telefona z grožnjo denarne kazni v višini 50.000,00 SIT. V posledici takšne odločitve je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku in tožencu naložilo, da povrne tožeči stranki 49.700,00 SIT pravdnih stroškov v 8 dneh.
Zoper ta sklep se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov.
Navaja, da mu je tožeča stranka prostovoljno izročila telefon zaradi telefonskega pogovora in zato v konkretnem primeru ne gre za motenje posesti. Tožeči stranki telefona ne vrne, ker le-ta koristi njegove prostore za svojo dejavnost in mu ne plačuje najemnine. Z odvzemom telefona je hotel doseči, da tožeča stranka poravna svoj dolg. Tožeča stranka bi lahko vložila tožbo na vrnitev posojene stvari, ni pa podlage za motenjsko tožbo. Zato meni, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo motenjski tožbi ter predlaga spremembo izpodbijanega sklepa.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP in da je na ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabilo.
Prav pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava je toženec v pritožbi najbolj izpostavil s trditvijo, da bi tožeča stranka lahko tožila le na vrnitev posojene stvari, ne pa na motenje posesti, ker da ji je telefon sama izročila iz svoje posesti. Te pritožbene navedbe pa niso utemeljene, saj toženec zmotno meni, da je tožeča stranka izgubila posestno varstvo, čim mu je telefon na njegovo prošnjo izročila zaradi enega klica. Toženec ne izpodbija ugotovitve prvostopnega sodišča, da je do posesti telefona prišel na zvijačen način oziroma z zlorabo zaupanja. Posestno varstvo nepristne posesti je urejeno v 2. odstavku 78. člena ZTLR, ki določa, da ima posestno varstvo tudi posestnik, ki je pridobil posest na silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, razen nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti, če od nastanka motenja še ni potekel rok iz 77. člena ZTLR. Ta člen lahko razlagamo tudi a contrario, torej tako, da ima tisti, ki mu je bila posest odvzeta na protipraven način, pravico do varstva napram tistemu, ki mu je na ta način posest odvzel. Posestnik, ki mu je bila torej posest odvzeta na silo, naskrivaj ali z zlorabo zaupanja, lahko zahteva varovanje svoje posesti (če še ni potekel rok iz 77. člena ZTLR) s posestno tožbo. Če bi se namreč lahko v situaciji, ko je posestniku odvzeta na enega od gornjih načinov posest, poslužil proti tistemu, ki mu je tako odzvel posest, dovoljene samopomoči (76. člen ZTLR), da si posest povrne, se toliko bolj lahko odloči, da namesto samopomoči, zahteva vrnitev posesti s posredovanjem sodišča. Prav za takšen primer gre v konkretni zadevi, ko je tožnik zoper toženca, ki mu je posest mobilnega telefona odvzel zvijačno, vložil motenjsko tožbo. Sodišče prve stopnje je torej na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 380. člena ZPP).

Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje O B R A Z L O Ž I T E V Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je toženec odvzel tožeči stranki posest mobilnega telefona, ki se odziva na telefonsko številko x, znamke B., tip delta, 450 i, črne barve, s tem, da ga je dne 18.9.1996 na zvijačen način odvzel direktorju V. P.

in ga odnesel neznano kam, tožencu je zato naložilo, da vrne tožeči stranki zgoraj navedeni mobilni telefon v neposredno posest in mu prepovedalo v bodoče s takimi ali podobnimi motitvenimi dejanji posegati v posest mobilnega telefona z grožnjo denarne kazni v višini 50.000,00 SIT. V posledici takšne odločitve je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku in tožencu naložilo, da povrne tožeči stranki 49.700,00 SIT pravdnih stroškov v 8 dneh.

Zoper ta sklep se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov.

Navaja, da mu je tožeča stranka prostovoljno izročila telefon zaradi telefonskega pogovora in zato v konkretnem primeru ne gre za motenje posesti. Tožeči stranki telefona ne vrne, ker le-ta koristi njegove prostore za svojo dejavnost in mu ne plačuje najemnine. Z odvzemom telefona je hotel doseči, da tožeča stranka poravna svoj dolg. Tožeča stranka bi lahko vložila tožbo na vrnitev posojene stvari, ni pa podlage za motenjsko tožbo. Zato meni, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo motenjski tožbi ter predlaga spremembo izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP in da je na ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

Prav pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava je toženec v pritožbi najbolj izpostavil s trditvijo, da bi tožeča stranka lahko tožila le na vrnitev posojene stvari, ne pa na motenje posesti, ker da ji je telefon sama izročila iz svoje posesti. Te pritožbene navedbe pa niso utemeljene, saj toženec zmotno meni, da je tožeča stranka izgubila posestno varstvo, čim mu je telefon na njegovo prošnjo izročila zaradi enega klica. Toženec ne izpodbija ugotovitve prvostopnega sodišča, da je do posesti telefona prišel na zvijačen način oziroma z zlorabo zaupanja. Posestno varstvo nepristne posesti je urejeno v 2. odstavku 78. člena ZTLR, ki določa, da ima posestno varstvo tudi posestnik, ki je pridobil posest na silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, razen nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti, če od nastanka motenja še ni potekel rok iz 77. člena ZTLR. Ta člen lahko razlagamo tudi a contrario, torej tako, da ima tisti, ki mu je bila posest odvzeta na protipraven način, pravico do varstva napram tistemu, ki mu je na ta način posest odvzel. Posestnik, ki mu je bila torej posest odvzeta na silo, naskrivaj ali z zlorabo zaupanja, lahko zahteva varovanje svoje posesti (če še ni potekel rok iz 77. člena ZTLR) s posestno tožbo. Če bi se namreč lahko v situaciji, ko je posestniku odvzeta na enega od gornjih načinov posest, poslužil proti tistemu, ki mu je tako odzvel posest, dovoljene samopomoči (76. člen ZTLR), da si posest povrne, se toliko bolj lahko odloči, da namesto samopomoči, zahteva vrnitev posesti s posredovanjem sodišča. Prav za takšen primer gre v konkretni zadevi, ko je tožnik zoper toženca, ki mu je posest mobilnega telefona odvzel zvijačno, vložil motenjsko tožbo. Sodišče prve stopnje je torej na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 380. člena ZPP).