VSC sodba Cp 452/95

Pritožbi upnice se d e l n o u g o d i in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (to je v 2. odst. izreka glede zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe) delno r a z v e l j a- v i in sicer le glede dolžnika XXX st. in se v tem obsegu zadeva v r n e v nov postopek.
V ostalem delu se pritožba upnice zavrne kot neutemeljena in se p o- t r d i sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu glede dolžnikov XX ml. in XXX.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče v izpodbijanem delu zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče je menilo, da niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe po čl. 267 Zakona o izvršilnem postopku. Po mnenju sodišča namreč ni izkazan verjeten obstoj terjatve in tudi ne nevarnost, da bi prišlo do oteženega uveljavljanja terjatve. Po mnenju sodišča tudi ni podan pogoj po 2. odst. 267. čl. ZIP, saj ni zatrjevana uporaba sile ali nastanek nenadomestljive škode.

Zoper takšen sklep se je pritožila upnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi upnica trdi, da bo počakala z vložitvijo tožbe za uveljavljanje deleža na skupnem premoženju do izida razvezne pravde.

Prvo dolžnik je sam izjavil upnici, da bo že tako uredil, da upnica ne bo dobila v last ničesar. Če bo upnica zvedela za kupca po izvedbi eventualne pogodbe o zemljiški knjigi, bo že prepozno, saj ji bo ostal le odškodninski zahtevek. Upnica je vložila prihranke v hišo, poleg prihrankov pa je vložila tudi stanovanjska sredstva, privarčevana pri XX. Dolžniki z začasno odredbo ne bi utrpeli nikakršne škode, na drugi strani pa bi lahko s prodajo bil upnici onemogočen stvarnopravni zahtevek. Če je sodišče menilo, da ni dovolj dokazov za izdajo začasne odredbe, bi moralo razpisati narok in zaslišati stranke. Prvo dolžnik se sedaj odpravlja v XXx in hoče nepremičnino odtujiti. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa.

Pritožba upnice je delno utemeljena in sicer le glede dolžnika XX.st.

Sodišče je namreč pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe glede dolžnikov XX ml. in XXX. Glede teh dveh dolžnikov upnica ni zatrjevala nobene njune namere, da bi naj svoja solastninska deleža odtujila ali obremenila; takšne trditve pa ni bilo niti v pritožbi.

Zato je glede teh dveh dolžnikov odveč razpravljanje o tem, da z začasno odredbo ne bi utrpela nobene škode.

Sodišče pa je preuranjeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe glede solastninskega deleža dolžnika XX st. Res je, da lahko sodišče izjemoma zavrne predlog za izdajo začasne odredbe kar brez opravljenega naroka, kot je to storilo glede dolžnikov XX ml. in XX, saj je bil predlog očitno neutemeljen.

Glede dolžnika XX st. pa je upnica v predlogu zatrjevala možnost odsvojitve solastnega deleža in s tem najmanj otežitev uveljavljanja stvarnopravnega zahtevka zaradi lastnih vlaganj v nepremičnine.

V takih primerih pa je praviloma treba razpisati narok, saj je v čl.

244 Zakona o izvršilnem postopku predpisana uporaba ostalih določb zakona tudi v primeru zavarovanja. Tako 2. odst. 26. čl. ZIP določa, da sodišče razpiše narok, kadar je po presoji sodišča narok smotrn.

V konkretnem primeru je narok še kako smotrn, saj bo sodišče na naroku moralo zaslišati upnico in dolžnika in tako ugotoviti dejansko stanje glede nameravane prodaje, glede pritožbene novote, da se namerava dolžnik odseliti v dom in da zato prodaja nepremičnino, in tudi glede obsega in vrste vlaganj upnice, da bi sodišče lahko ugotovilo verjetnost terjatve. Po potrebi bo lahko sodišče na naroku izvedlo še druge dokaze, da bi zanesljiveje ugotovilo, ali so podani razlogi za izdajo začasne odredbe (upoštevati je treba celoten člen 267 ZIP).

V 4. odst. 26. čl. ZIP pa je namesto naroka predvideno le zaslišanje stranke zaradi pojasnitve predloga.

Prvostopno sodišče ni uporabilo nobene od obeh zakonskih možnosti, zato je o zadevi preuranjeno odločilo (brez ugotovljenega dejanskega stanja). Pritožbeno sodišče pa meni, da je v konkretni zadevi smotrn narok v že opisanem smislu.

V zvezi z neizpodbijanim delom sklepa, ki se nanaša na zaznambo spora, pa je treba zgolj opozoriti na člen 44 Zakona o zemljiški knjigi (Ur. list RS, št. 33/95), ki določa pogoje za zaznambo spora.

V konkretnem primeru v času zaznambe spora namreč še ni tekel noben za zaznambo relevanten spor.

Pritožnica ni priglasila pritožbenih stroškov.