VSK sodba Cpg 204/94

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.881.910,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.1993 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 124.256,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.1994 do plačila, v 8 dneh, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Zoper to sodbo se, seveda le v delu v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno, pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, na jo pritožbeno sodišče spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj tožeči stranki naloži plačilo vseh pravdnih in pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 100. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ki določa, da se z dnem začetka stečajnega postopka štejejo nedospele terjatve upnikov nasproti dolžniku za dospele, kar pomeni, da to pravilo ne velja za nedospele terjatve stečajnega dolžnika zoper upnike. Taka razlaga je bila sprejeta tudi sicer v sodni praksi.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobenih takih kršitev v postopku, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Ne glede na morebitna drugačna stališča v dosedanji sodni praksi, se pritožbeno sodišče pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje, da tudi nedospele terjatve stečajnega dolžnika zoper upnike veljajo za dospele. Po izrečnem določilu 3. odstavek 105. člena ZPPSL, na katerega se sicer sklicuje tudi sodišče prve stopnje, se namreč pobotajo tudi terjatve oz. nasprotne terjatve, ki na dan začetka stečajnega postopka še niso dospele. Ni videti razlogov, da bi to veljalo le za tiste nedospele terjatve stečajnega dolžnika, ki se dajo pobotati s terjatvami upnika, ne pa tudi za druge terjatve. Iz 2. odstavka 100. člena ZPPSL tudi izhaja, da gredo v stečajno maso v denarni vrednosti tudi nedenarne terjatve dolžnika, ki niso dospele, kar pomeni, da smiselno velja določilo o dospelosti tudi za nedospele nedenarne terjatve stečajnega dolžnika. Stališče, da pravilo, po katerem se v primeru stečajnega postopka nedospele terjatve stečajnega dolžnika ne bi štele za dospele, bi privedlo do nesprejemljivega položaja, ko bi se stečajni postopek zoper stečajnega dolžnika lahko dokončal prej, preden bi njegove terjatve zoper upnike sploh dospele. Nerazložljivo je, kaj se bi potem s takimi terjatvami sploh zgodilo, ni pa mogoče sprejeti stališča, da teh terjatev za stečajnega dolžnika nihče ne bi mogel več izterjati in bi torej stečajni upniki ostali za višino teh terjatev okoriščeni. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.