VSL sodba Kp 43/94

Pritožba javnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obt. I. Č. spoznalo za krivega, da je v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti storil kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let, po prvem odstavku 103. člena KZ RS v zvezi z drugim odstavkom 12. člena KZ SFRJ. Izreklo mu je pogojno obsodbo in mu v tej določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo treh let. Na podlagi četrtega odstavka 98. člena ZKP pa je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 95. člena ZKP.

Proti navedeni sodbi se je pritožil javni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji po 4. točki I. odstavka 363. člena v zvezi s I.

odstavkom 367. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter na podlagi I. odstavka 387. člena ZKP sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženemu I. Č. izreče zaporno kazen.

V odgovoru na pritožbo javnega tožilca je obtoženec predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Javni tožilec v pritožbi zoper odločbo o kazenski sankciji, kjer predlaga zaporno kazen, sicer upravičeno opozarja na dejstvo, da je bil obtoženec od leta 1979 že kar petkrat obsojen zaradi premoženjskih deliktov in enkrat zaradi kaznivega dejanja neplačevanja preživnine. Takšna obdolženčeva predkaznovanost in dejstvo, da je bila od tega obtožencu do sedaj že kar štirikrat izrečena zaporna kazen, po mnenju javnega tožilca ne vzdrži izreka pogojne obsodbe, saj glede na navedeno meni, da očitno namen kaznovanja pri obtožencu ni bil dosežen. Nadalje javni tožilec v pritožbi navaja, da očitanega kaznivega dejanja obtožencu ni moč oceniti kot manj nevarnega, saj je potrebno upoštevati objekt kazenskopravnega varstva, ki je v konkretnem primeru otrok do 14. leta starosti.

Iz prepričljive obrazložitve odločbe o kazenski sankciji pa je mogoče povzeti, da se je sodišče prve stopnje tudi samo v polni meri zavedalo teže storjenga kaznivega dejanja. Ob pravilno ugotovljenih in ovrednotenih olajševalnih okoliščinah na strani obtoženca ter ob doslednem spoštovanju načela o individualizaciji kazenskih sankcij je tudi pravilno ocenilo, da v obravnavanem primeru izrek zaporne kazni ni potreben. Izrečeno pogojno obsodbo, v kateri je bila obtožencu določena kazen enega leta zapora s preizkusno dobo treh let, je tudi po mnenju pritožbnega sodišča mogoče oceniti kot pravično in smotrno ob upoštevanju dejstev, da oškodovanka nima posledic, da je bil obtoženec času storitve kaznivega dejanja pod vplivom alkohola in da je dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Ob ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, da bi se dejanje za oškodovanko lahko končalo dosti bolj tragično, če bi se obtoženec poslužil svoje moči in poskušal oškodovanki s silo nekaj storiti, česar pa ni storil in kar je sodišče upoštevalo kot olajševalno okoliščino, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da to niti ni posebej tehtna olajševalna okoliščina. Ob ocenjevanju te okoliščine je namreč potrebno slediti navedbam v pritožbi, da je obtoženec s svojim dolgotrajnim ravnanjem pokazal dokajšnjo mero vztrajnosti, ko kljub oškodovankini prošnji, da naj jo izpusti in kljub dvakratni intervenciji oškodovankinega očima, z dejanjem ni prenehal. Takšna kontinuiteta in intenzivnost dogajanja pa razvrednoti prej navedeno olajševalno okoliščino, čeprav nenazadnje pa vendarle ostaja poglavitno dejstvo, da se je dejanje končalo brez pomembnih posledic za oškodovanko.

Nadalje po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne gre prezreti dejstva, da so od storitve kaznivega dejanja pretekla že več kot tri leta. Ravno dejstvo časovne odmaknjenosti od storitve kaznivega dejanja in okoliščina, da se datum izreka kazenske sankcije opominjevalne narave skoraj do dneva ujema s prestano zaporno kaznijo obtoženega I. Č., sta poleg že navdenih olajševalnih okoliščin tisti poglavitni okoliščini, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča opravičujejo izrek pogojne obsodbe. Javni tožilec v pritožbi namreč pozablja na dejstvo, da je obtoženec ravno v času, ko je bila izrečena navedena sodba, prestal enoletno zaporno kazen zaradi kaznivih dejanj goljufije. To pomeni, da dobro ve, kakšno je stanje znotraj zaporniških zidov, kar poudarja tudi sam v svojem odgovoru na pritožbo javnega tožilca. Srečanje z zaporom je tako vplivalo na obdolženca, da bo le-ta zaradi neprijetnih izkušenj, ki so še živo prisotne v njegovi zavesti, po vsej verjetnosti v prihodnje svoje ravnanje prilagodil družbenim normam ter se s tem izognil ponovnemu prestajanju zaporne kazni. V odgovoru na pritožbo obtoženec navaja, da bi sedaj rad živel pošteno, pridno delal in skrbel za svojo družino.

Ob upoštevanju teh dejstev je mogoče pritrditi navedbam sodišča prve stopnje v obrazložitvi sodbe, da bo obtoženec v triletni preizkusni dobi nedvomno imel možnost dokazati sebi in okolici, da bo namen kaznovanja dosežen s sankcijo opominjevalne narave, v okviru katere mu je določena enoletna zaporna kazen, in da se nikoli več ne bo vrnil na prestajanje zaporne kazni. V strahu pred zagroženo kaznijo bo verjetno obtoženec živel družbenim normam primerno in s tem upravičil pričakovanja sodišča. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da bo s takšno sankcijo namen kazenskopravnega varstva dosežen, tako v smislu specialne, kot tudi generalne prevencije.

Zaradi navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo javnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti tudi ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 376. člena ZKP, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.