VSL sklep I Cp 252/94

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne prvemu sodišču v novo odločanje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

V predmetni nepravdni zadevi je predlagateljica zahtevala, da sodišče izda začasno odredbo, da je F.B. dolžan izročiti v uporabo predlagateljici pralni stroj, ki je sicer skupno premoženje. Sodišče prve stopnje je takšen predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker niso izkazani pogoji iz 267. čl. Zakona o izvršilnem postopku.

Zoper sklep se predlagateljica pritožuje, uveljavlja vse razloge po 353. čl. ZPP in predlaga spremembo sklepa tako, da se izda predlagana začasna odredba, podrejeno pa razveljavitev sklepa in ponovno odločanje pred prvim sodiščem. V pritožbi navaja, da so podani pogoji iz 267. čl. Zakona o izvršilnem postopku. Obstoj terjatve je vsekakor izkazan, saj ima predlagateljica nedvomno pravico do polovice skupnega premoženja razvezanih zakoncev. Med strankama ni spora, da predmetni pralni stroj spada v to skupno premoženje poleg še drugih premičnin. Predlagateljica lahko utemeljeno pričakuje, da bo tudi s končno odločbo sodišča dobila v last najmanj pralni stroj, katerega zahteva v začasno uporabo. Podani pa so tudi drugi zakoniti razlogi.

Predvsem je po mnenju pritožbe podan razlog, da se prepreči uporaba sile. Ta sila je v tem, da je bila predlagateljica nasilno izseljena iz skupnega stanovanja in ji je bila vzeta posest vseh predmetov skupnega premoženja. Izkazana je tudi verjetnost nenadomestljive škode, ki nastaja prav s tem, da mora predlagateljica na drugačen način, z nesorazmernimi stroški in trudom poskrbeti za pranje osnovnega perila, zlasti ob dejstvu, da predlagateljica živi z majhnim otrokom in se preživlja z nizkimi osebnimi dohodki. Sicer pa meni pritožba, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določilo 114. čl. Zakona o nepravdnem postopku, ki dovoljuje ravno takšno začasno odredbo, kot je predlagana.

Pritožba je utemeljena.

Izdajo začasnih odredb določa Zakon o izvršilnem postopku v svojem 24. poglavju. Po temeljnem določilu je možno izdati začasno odredbo v vsakem sodnem postopku, torej tudi v nepravdnem postopku, če le meri začasna odredba v zavarovanje terjatve. V obravnavanem primeru naj bi bila začasna odredba izdana v zavarovanje nedenarne terjatve. Pogoje za takšno začasno odredbo določa 267. čl., vrste začasnih odredb pa 268. čl. Zakona o izvršilnem postopku. Res je, da predlagana začasna odredba ni takšna, kakršno primeroma določa 268. čl. v točkah 1. do 5., vendar vrste začasnih odredb v tem zakonitem določilu niso taksativno naštete, ampak le primeroma. Tako načelno ni pomislekov, da ne bi bila možna začasna odredba v taki vsebini, kakor jo predlagateljica zahteva.

Presoditi je zato potrebno, ali so podani pogoji iz 267. čl. v povezavi z 265. čl. Zakona o izvršilnem postopku. Verjetnost terjatve je nedvomno izkazana, zlasti ob trditvi nasprotnega udeleženca, ki izrecno priznava, da naj pralni stroj pri razdelitvi skupnega premoženja dobi predlagateljica. Stvar nadaljnjega postopka bo, ali bo predlagateljica poleg tega pralnega stroja dobila še kake druge premičnine ali ne, vendar se bodo te okoliščine ugotavljale v nadaljnjem postopku. Dejstvo pa je, da niti sam nasprotni udeleženec ne osporava predlagateljici, da prejme od skupnega premoženja v svojo last pralni stroj. Verjetnost terjatve je torej izkazana.

V pritožbi predlagateljica napačno interpretira nadaljnji razlog za izdajo začasne odredbe, namreč preprečitev uporabe sile. Kaj se je dogajalo pred uvedbo tega postopka, na kakšen način je predlagateljica zapustila stanovanje in opustila posest predmetov, za izdajo začasne odredbe ni pomembno. Začasna odredba naj bi preprečevala uporabo sile, ki se pojavlja sedaj, to se pravi v trenutku, ko je bila začasna odredba predlagana, oziroma ki naj bi se pojavila kasneje, v teku postopka. Takšne sile seveda ni zaslediti, saj sta pravdni stranki že dalj časa ločeni in živita vsaka zase.

Ostane torej še razlog nastanka nenadomestljive škode, o tem pogoju za izdajo začasne odredbe pa izpodbijani sklep nima dovolj prepričljivih razlogov. Nedvomno je, da mld. otrok živi pri predlagateljici in je tudi nedvomno, da pralni stroj v današnjih časih ne predstavlja več luksuza, ampak nujno potrebo. Po izjavi nasprotnika ima ta pralni stroj sedaj njegova mati, ki pa ni stranka v tem postopku, po drugi strani pa je jasno, da predlagateljica z mld. otrokom nujno rabi pralni stroj, pa se res pojavi vprašanje, ali ne bo nastala škoda v nesorazmerni višini, če bi morala predlagateljica za svoje potrebe kupiti nov pralni stroj, čeprav ima pravico do pralnega stroja, ki je bil nabavljen v času zakonske zveze. Sodišče druge stopnje tudi opozori, da lahko terjatev postane precej otežena, če bo pralni stroj uporabljala neka tretja oseba vse do tedaj, ko bo postopek končan. Končno pa se še opozarja na določilo 2. odst. 265. čl. cit. zakona, saj sam nasprotnik pove, da prizna predlagateljici, da dobi ta pralni stroj. Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje ni moglo slediti odločitvi prvega sodišča in je izpodbijani sklep razveljavilo ter vrača zadevo prvemu sodišču v ponovno odločanje.

V pritožbi navedeno določilo 114. čl. Zakona o nepravdnem postopku v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Začasne odredbe po 114. čl.

ZNP se izdajajo lahko le v postopku za ureditev razmerij med solastniki, ne pa v postopku za delitev stvari iz skupnega premoženja.

Sodišče prve stopnje bo moralo presoditi, ali so podani vsi pogoji za izdajo začasne odredbe, nato pa pravilno uporabiti določila Zakona o izvršilenm postopku, ki so že zgoraj citirana. Sodišče druge stopnje pa seveda ne more spreminjati sklepa v smislu pritožbenega predloga, da bi samo izdalo sklep o začasni odredbi, saj bi s tem izničilo ugovorni postopek, ki pa je v zakonu izrecno predpisan.

O pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.