VSL sodba II Cp 80/2009

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Predloga pravdnih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Sodišče prve sodbe je iz izpodbijano sodbo zavrnilo (primarni) tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti notarskega zapisa darilne pogodbe med zakoncema (toženko in pokojnim Z. C. Š.) št. SV-26/05 z dne 20.1.2005, kot tudi podrejeni tožbeni zahtevek za razveljavitev navedene darilne pogodbe v navedenem notarskem zapisu ter za posledično izstavitev zemljiškoknjižne listine za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (v zahtevku in izreku sodbe natančno opisanega). Tožeči stranki je zato naložilo, da toženi povrne pravdne stroške v znesku 2.980,08 EUR v 15 dneh s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bil pokojni Z. C. Š. ob sklepanju predmetne pogodbe sposoben razsojati in je pogodbo sklenil kot poslovno popolnoma sposobna in razsodna oseba, odločitev navedenega za sklenitev predmetne pogodbe pa je bila svobodna, izraz njegove prave volje, brez kakršnihkoli groženj v smislu 45. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pri tem je sodišče poudarilo, da strah pred osamitvijo v starosti ni pravno upošteven strah, ki bi omogočal razveljavitev pogodbe; strah mora biti utemeljen, pri čemer se za utemeljenega v skladu z 2. odstavkom 45. člena OZ šteje strah, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. Posledično je neutemeljen tudi zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (izstavitev zemljiškoknjižne listine).

Iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se zoper sodbo pritožuje tožnik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker tožnik tekom postopka na izvedensko mnenje ni podal nobenih pripomb, tega tudi v pritožbi ne osporava, čeprav meni, da izvedenec v svojem mnenju ni upošteval dejstva, da je do smrti pokojnega prišlo zaradi samomora, zato je očitno depresija, ki jo opisujejo zdravniki, bila hujša od njihovih zapažanj in je zagotovo pomembno vplivala na voljo zapustnika in njegovo odločanje. Opozarja, da sodišče ni upoštevalo, da bi morala biti sporna pogodba glede na zatrjevana dejstva in izvedene dokaze podvržena presoji oderuštva (uradno upoštevnemu ničnostnemu razlogu). Bolezensko stanje darovalca in njegova huda depresija pa je pomembna tudi za podredni zahtevek. Sodišče je namreč povsem prezrlo pojem "druge pomembne dobrine", kot tudi dejstvo, da je v konkretnem primeru strah (oziroma depresija in bolezen) pripeljal do samomora in je tako brez dvoma predstavljal zakonsko "nevarnost za življenje". Glede na okoliščine konkretnega primera bi bilo mogoče trditi vsaj to, da je za darovalca strah pred samoto predstavljal vsaj grožnjo za "drugo pomembno dobrino" glede na to, da je preko depresije takšen strah bistveno vplival na samo kvaliteto življenja. Tako sodišče ob oblikovanju svojega stališča ne bi smelo spregledati konkretnih okoliščin, ki jih je pojasnil dr. P. K., ki je zdravil pokojnega Š., in sicer da je depresiven človek bolj ranljiv in se s takšno osebo lažje manipulira. Podobno je povedal tudi dr. B. M., psihiater, ki je zdravil pokojnega. Opozarja tudi na nelogičnost trditev tožene stranke, katerim je sledilo tudi sodišče prve stopnje, in sicer da je pokojni Š. sklenil sporno darilno pogodbo zato, ker je želel toženko kot svojo ženo zaščititi pred sinovi, ki bi jo utegnili v primeru njegove smrti izseliti. Če bi to dejansko držalo, bi pokojni Š. sklenil drugo pogodbo ter ustanovil pravico dosmrtne uporabe stanovanja, ki bi glede na zatrjevani namen povsem zadostovala. Ali pa bi sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju oziroma sestavil oporoko.

Na pritožbo je odgovorila toženka, ki v odgovoru prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Meni, da je zavrnitev tako primarnega kot podrejenega tožbenega zahtevka pravilna iz razlogov, ki jih v odgovoru našteva.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP. Pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje ničnost med toženko in pokojnim Z. C. Š. sklenjene darilne pogodbe moralo presojati v okvirih oderuške pogodbe, so nesmiselne. Bistvo darilne pogodbe je namreč v neodplačni naklonitvi določenega premoženja obdarjencu, zaradi česar v nobenem primeru ne more biti podano očitno nesorazmerje med danim in prejetim kot enim bistvenih elementov oderuške pogodbe iz 119. člena OZ. Glede grožnje kot napake volje pa je v skladu s 1. odstavkom 45. člena OZ mogoče zahtevati razveljavitev pogodbe le, če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, ne pa tudi, če je bila "druga stranka" sama v strahu (zaradi svojih osebnostnih lastnosti). Ker mora iti za "z nedopustno grožnjo povzročen strah", so ob odsotnosti trditev glede nedopustne grožnje okoliščine, v kakšnem strahu je bil pokojni Z. C. Š. in zakaj, kot tudi ali je šlo za "povzročen" strah, dejansko povsem nepomembne. Pri tem je pravno povsem nepomembno tudi, ali je toženka darovalca želela zapustiti ali ne, saj tako ravnanje v nobenem primeru ne more predstavljati nedopustne grožnje, ki bi povzročila pri drugi stranki utemeljen strah.

Pritožba je torej neutemeljena, izpodbijana sodba pa pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Predloga pravdnih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot neutemeljena zavrnilo na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo namreč ni uspela, medtem ko pritožbeni odgovor tožene stranke k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, zaradi česar je bil odgovor na pritožbo nepotreben.