VSL sklep Cpg 3/94

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagano začasno odredbo (ker naj predlagana začasna odredba ne bi bila v zvezi s tožbenim zahtevkom).

Zoper navedeni sklep se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Predlagala je razveljavitev napadenega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

1Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe (s prepovedjo gradnje gostinskega objekta ob ribniku T. ter spreminjanja stanja v naravi s kakršnimikoli deli) v zavarovanje nedenarne terjatve (na razveljavitev oziroma razvezo Sporazuma o prenosu investitorstva, od katerega je sicer odstopila dne 20.7.1993 - B 28) - glej 267. člen in 3. tč. 268. člena Zakona o izvršilnem postopku.

Terjatev označuje pravico do denarnega zneska oziroma do neke storitve ali opustitve (glej 1. tč. 15. člena ZIP). Takšna terjatev (zahtevek materialnega prava) je podlaga le za dajatveno tožbo, ne pa tudi za ugotovitveno in konstitutivno tožbo. V konkretnem primeru pa gre ravno za oblikovalno tožbo, saj tožeča stranka uveljavlja pravico do spremembe (razveze) spornega pravnega razmerja. Na podlagi oblikovalne tožbe se izda oblikovalna sodba, ki pa učinkuje že s samo pravnomočnostjo. Zato ni potreben (dodatni) izvršilni postopek. V posledici takšna terjatev tudi ne more biti predmet zavarovanja z začasno odredbo.

Glede na navedeno se pokaže, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno zavrnilo predlagano začasno odredbo ("če bi tožeča stranka z zahtevkom uspela, bi bil zahtevek izčrpan v pravnmočnosti in ne bi bil izvršljiv"). Zato je drugostopno sodišče na podlagi 2. tč. 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v zvezi s 14. členom ZIP) pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča.

2Iz I. člena Sporazuma o prenosu investitorstva (A 2) je razvidno, da leži območje, ki je predmet tega sporazuma na parc. št. 203 in 207/5 ter na parc. št. 194/1, 207/1, 206/1, 207/2 in 229. Iz delnega zemljiškoknjižnega izpiska Temeljnega sodišča v X (B 13) izhaja, da gre pri zemljišču na parc. št. 207/5 za zgradbo (v izmeri 12 95 m2) in za vrt (v izmeri 2 57 72 m2) ter da je na tem zemljišču vknjižena lastninska pravica za družbeno lastnino, s katero upravlja Komunalno podjetje R. (sicer pravni prednik drugotožene stranke). Iz delnega zemljiškoknjižnega izpiska istega sodišča (B 14) pa izhaja, da gre pri zemljišču pod parc. št. 207/1 za gozd, pri zemljiščih pod parc.

št. 207/2, 194/1 in 206/1 za travnik ter pri zemljišču pod parc.št.

229 za drevored. Pri vseh zemljiščih je vknjižena lastninska pravica za družbeno lastnino v uporabi tožeče stranke.

Iz 2. točke odločbe oddelka za splošne zadeve Skupščine občine X z dne 29.6.1972, (B 16) izhaja, da naj bi se del parcele št. 207/5 (v naravi travnik 2 s površino 4 39 m2) brezplačno prenesel na tožečo stranko. Vendar pa je iz tretje alinee sklepa istega oddelka z dne 4.1.1973, (B 17) razvidno, da je del parcele št. 207/5 v izmeri 4 39 m2 še naprej ostal v posesti pravnega prednika drugotožene stranke.

Pri tem je v zvezi z navedbami tožeče stranke v pritožbi potrebno poudariti, da pri prvonavedenem sklepu (ki je bil naknadno popravljen), ni šlo za prenos celotne parcele pod št. 207/5, ampak le za njen del v izmeri 4 39 m2, ki je tudi sicer v naravi predstavljal travnik, ne pa zgradbe.

Tako se pokaže, da so imetniki oziroma imetniki pravice upravljanja zemljišč pod parc. št. 207/2, 207/1, 194/1, 229 in 206/1 : tožeča stranka (občina X) ter zemljišč pod parc. št. 203 (stavbišče) in 207/5 (zgradba in vrt) : drugotožena stranka (Komunalno podjetje X.

To namreč izhaja tudi iz Odloka o razglasitvi T., R. in Š. za naravno znamenitost (Ur. l. SRS št. 21/84 - B 18).

Ker zemljišče pod parc.št. 207/2 v naravi predstavlja ribnik (B 15), se sporni gradbeni objekt (čolnarna - paviljon) lahko gradi kvečjemu na zemljišču pod parc. št. 207/5 (ki kot že povedano v naravi predstavlja zgradbo in travnik). To zemljišče pa je v upravljanju drugotožene stranke, ne pa tožeče stranke. Zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije na strani tožeče stranke, tako tudi ni izkazana njena terjatev - kot eden izmed pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe (glej I. odst. 267. člena ZIP).

S tem v zvezi je neutemeljeno navajanje tožeče stranke, da naj bi se sporni objekt gradil na zemljišču pod parc. št. 207/1, kar naj bi bilo razvidno iz skice spornega območja z dne 31.1.1968. Tožeča stranka namreč navedene skice ni predložila kot dokaza, torej svojih trditev ni dokazala. Sicer pa je skica z dne 19.8.1992 (B 15) novejša in tako tudi merodajnejša.

3Drugostopno sodišče na koncu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri tem tudi ni zagrešilo nobene izmed tistih postopkovnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dožlnosti (glej II. odst.

365člena v zvezi z II. odst. 354. člena ZPP in 14. členom ZIP), je lahko potrdilo izpodbijani sklep. Ta sklep namreč tudi ni bil neobrazložen, kot je to v pritožbi zatrjevala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je (kot že povedano) pojasnilo, da bi predmetni (oblikovalni) zahtevek bil izčrpan že z samo pravnomočnostjo in da tako niti ne bi bil izvršljiv.