VSK sodba Cp 1010/93

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi pobijana sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je s pobijano sodbo zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek, da naj se izreče za pravnoneučinkovit sklep sodišča prve stopnje z dne 25.9.1992 pod št. N 87/80 s tam odrejeno plačilno obveznostjo tožnika do tožencev kot tudi podrejeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je lastnik tudi preostalih 2/3 parc. št. 260 k.o. ... in da so toženci zato dolžni izdati na njegovo ime za prenos lastninske pravice ustrezno listino ter da se v posledici tega izreče spredaj navedeni sklep sodišča prve stopnje za pravno neučinkovit. Sodišče prve stopnje je navedena zahtevka zavrnilo, ker je menilo, da tožnik s tožbo ne more pobijati pravnomočne sodne odločbe, pa tudi pravnega interesa za izdajo predlagane listine nima, ker je že vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da naj se sodba razveljavi. V pritožbi poudarja, da je prišlo do bistvene kršitve postopka, ker je sodišče opravilo obravnavo kljub temu, da je sodnik pred tem obljubil tožnikovemu pooblaščencu, da bo narok zaradi zadržanosti pooblaščenca preložil, je pa vseeno opravilo narok in zato se le-tega nista udeležila ne tožnik in ne njegov pooblaščenec. Dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Res je bil sicer v nepravdnem postopku napoten na pravdo, ki pa je ni sprožil zato, ker je računal, da bo mogel s solastniki doseči izvensodno ureditev spora. V tožbi uveljavljena pravica je stvarna in zato pravnomočnost razdružitvene odločbe ne more predstavljati ovire za pravdo. Tudi ni res, da je z nepravdnim sklepom polnopravno pridobil nepremičnino, ker je po tem sklepu postal lastnik šele proti plačilu solastninskih deležev ostalim tožencem. S tožbo pa uveljavlja drugačen način pridobitve lastninske pravice.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbi zatrjevana kršitev postopka po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljena. Taka kršitev kot je zatrjevana bi mogla biti le relativnega značaja, ki pa predstavlja pravno upoštevno okolnost šele v primeru, če je kršitev lahko vplivala na nepravilnost oz.

nezakonitost odločbe. V tej smeri pa pritožba ne ponuja trditev in zato ni mogoče govoriti o navedeni vzročnosti. Po oceni pritožbenega sodišča pa niso podane niti ostale v pritožbi uveljavljane kršitve.

Vprašanje solastnine oz. tožnikove izključne lastnine na sporni parceli se je pojavljalo že med razdružitvenim postopkom, v katerem je bil tožnik napoten na pravdo, vendar pravde ni sprožil niti se zoper sklep o razdružitvi premoženja, s katerim je prejel v izključno last sporno nepremičnino proti plačilu vrednosti solastniških deležev preostalih solastnikov, ni pritožil, zaradi česar je ta sklep postal pravnomočen. Na podlagi navedenega sklepa je bil v zemljiški knjigi zatem tudi vknjižen kot izključni lastnik sporne v tej pravdi obravnavane nepremičnine. Ob takem dejanskem in pravnem stanju je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo oba tožbena zahtevka. Predmet tožbe oz. pravde je lahko vsebina izreka nepravdnega sklepa samo v določenih primerih, ki so posebej predpisani kot npr. v nepravdnem postopku po členu 137 ZNP, v zapuščinskem postopku po členih 213/5, 220 oz. 224 ZD, dalje po členu 54/2 in 57/2 ZIP in podobno. Tak primer tu ni podan. Zato tožbeni zahtevek v primarni obliki in podrejeni tožbeni zahtevek, kolikor terja ugotovitev neučinkovitosti nepravdnega sklepa z njegovim izrekom vred, nista utemeljena. Zadevni del odločitve nepravdnega sklepa je lahko predmet le izrednih pravnih sredstev, ki jih pozna ZNP (po členu 37 in ki so praktično isti kot so predvideni v Zakonu o pravdnem postopku). Prvi del podrejenega tožbenega zahtevka, ki terja ugotovitev tožnikove solastnine na sporni 2/3 in v posledici tega, da mu toženci izstavijo za prepis lastninske pravice potrebne listine, pa prav tako ni utemeljen, ker je tožnik že vpisan v zemljiški knjigi kot izključni lastnik parc. št. 260 k.o. ... (sam zahtevek pa tudi ni določen oz. sklepčen, ker ne odreja velikosti obveznosti posameznega toženca, ki pa so očitno različne).

Ker tako v pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče samo pa ni ugotovilo kakšnih uradoma upoštevnih kršitev, je neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in pobijano sodbo potrdilo (člen 368 ZPP).