VSM sklep Cpg 528/93

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Prvostopno sodišče je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve v znesku 78.144,25 US$ o kateri teče istočasno pravdni postopek. Z začasno odredbo bi naj sodišče prepovedalo toženi stranki odtujitev ali obremenitev stanovanja s kabinetom in pritiklinami v Mariboru.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se je tožnica pravočasno pritožila.

V pritožbi navaja, da je izkazana nevarnost za bodočo izvršbo, ker " je toženka nenehno v skrajnih likvidnostnih težavah, le toleranci pristojnih organov se ima zahvaliti, da še ni predlagan stečajni postopek, nima sredstev niti za izplačila osebnih dohodkov, skratka edino premoženje s katerim dejansko razpolaga, je nepremičnina glede katere je predlagana začasna odredba. Z izdajo začasne odredbe pravice tožene stranke ne bi bile ogrožene, saj bi stanovanje še naprej lahko uporabljala".

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik tudi v pritožbi ni z ničemer izkazal verjeten obstoj nevarnosti, da bo dolžnik onemogočil ali otežil izterjavo terjatve.

Pri denarni terjatvi mora ta nevarnost izhajati iz zavestnega ravnanja dolžnika, ki meri na to, da bo upniku onemogočil ali otežil izterjavo. Ne zadošča torej objektivna nevarnost, ki grozi upniku in se kaže na primer v tem, da je dolžnik v slabem finančnem stanju in segajo po njegovem premoženju drugi upniki, da mu grozi stečaj itd.

Upoštevno je le tako namerno ravnanje, ki zmanjšuje dolžnikovo premoženje npr. razprodaja pod ceno ali brezplačno izročanje premoženja tretjim osebam ipd., zaradi česar bo takrat, ko bo event.

dovoljena izvršba le-ta onemogočena ali otežena ( ker bo potrebno izpodbijati dolžnikova pravna dejanja po členih 280 - 285 ZOR ).

Torej prodaja nepremičnega premoženja za normalno tržno ceno, ne prestavlja take nevarnosti, ki je pogoj za začasno odredbo.

Zgolj podredno je dodati, da pritožnik zmotno misli, da bi mu začasna odredba nudila zastavno pravico - torej pravico, ki učinkuje zoper vse druge upnike, ki že imajo izvršilni naslov in bi sedaj začeli izvršbo oz. nudi zastavnemu upniku ločitveno pravico v stečaju. Po določilu II.odst. 266.člena ZIP se z začasno odredbo ne pridobi zastavna pravica. Zato je tudi napačen predlagani izrek začasne odredbe, da naj velja "do dokončnega plačila vseh terjatev". Od trenutka, ko bo tožnica imela izvršilni naslov - pravnomočno sodbo za sedaj še sporno terjatev, po katerem bo lahko vodila izvršbo, ali predlagala zavarovanje s hipteko po členu 248 ZIP, ne bo več obstojal pravni interes za obstoj začasne odredbe in bo le-ta odpravljena skladno s 273. členom ZIP. Po začasni odredbi se ne vpiše v zemljiško knjigo zastavna pravica, temveč le zaznamba o začasni odredbi. Po izdaji sodbe, ko še ta ni pravnomočna, vendar je verjetnost obstoja terjatve veliko večja, pa lahko upnik predlaga predhodno odredbo, ki pripelje do zastavne pravice.

V zakonu o izvršilnem postopku tudi ni določil o sankcijah, če dolžnik krši prepoved iz začasne odredbe (kot je to določal biv.

jugosl.izvršilni postopek iz leta 1930). Zato lahko upnik, ki je izposloval izdajo začasne odredbe, kasneje pa brezuspešno vodil izvršbo, uporabil le institut upniškega izpodbijanja.

Tožeča stranka je šele v pritožbi navedla, da bi sodišče lahko izreklo začasno odredbo brez škode za dolžnika. To bi tožnica morala stroriti že v predlogu in tam verjetno izkazati v členu 265 ZIP zahtevane pogoje - verjetnost denarne terjatve in verjetnost nevarnosti oz. namesto nje verjetnost, da dolžniku ne bo nastala škoda zaradi izdane začasne odredbe. Vendar tudi pritožbena navedba ni prepričljiva, saj bi začasna odredba z prepovedjo obremenitve dolžnikovih nepremičnin, ob zatrjevanih likvidnostnih težavah, zmanjšala kreditno sposobnost tožene stranke.

Iz navedenih razlogov pritožba ni utemeljena.