VSL sodba I Cpg 495/2007

I.
1. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v 4. točki izreka potrdi.
2. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.
II.
1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka delno in v 5. točki izreka v celoti spremeni, tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo:
- zakonskih zamudnih obresti od glavnice v višini 218.402.795,60 SIT za čas pred 22. 2. 2002 in
- glavnice 24.471,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.864.232,71 SIT za čas od 22. 2. 2002 do 31. 12. 2006 in od zneska 24.471,01 EUR za čas od 1. 1. 2007 do plačila;
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati njene pravdne stroške v višini 15.829,90 EUR v 15. dneh od prejema te sodbe, od zamude tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila.
2. Pritožba tožene stranke se v preostalem delu zavrne in se potrdijo 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje v celoti in 3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje v delu, v katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 886.907,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 212.560.562,89 SIT za čas od 22. 2. 2002 do 31. 12. 2006 in od zneska 886.907,71 EUR za čas od 1. 1. 2007 do plačila, v roku 15 dni.

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da v pobot uveljavljani ugovori tožene stranke ne obstojijo (2. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna plačati znesek 911.378,72 EUR, zakonite zamudne obresti:

- od 2.045.851,75 SIT od 30. 7. 1999 do 31. 12. 2006

- od 4.152.553,80 SIT od 29. 8. 1999 do 31. 12. 2006

- od 3.098.687,00 SIT od 29. 9. 1999 do 31. 12. 2006

- od 8.148.020,73 SIT od 30. 10. 1999 do 31. 12. 2006

- od 11.813.945,54 SIT od 30. 12. 1999 do 31. 12. 2006

- od 32.443.347,92 SIT od 31. 3. 2000 do 31. 12. 2006

- od 156.700.388,84 SIT od 31. 3. 2000 do 31. 12. 2006

in zakonite zamudne obresti od zneska 911.378,72 EUR od 1. 1. 2007 do plačila (3. točka izreka) ter pravdne stroške v višini 16.489,48 SIT z zamudnimi obrestmi (5. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (4. točka izreka).

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki in sicer v delu, v katerem nista uspeli. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke, tožena stranka pa odgovora na pritožbo tožeče stranke ni vložila.

I.

K pritožbi tožeče stranke

Pritožba ni utemeljena.

1.Tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker naj bi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo za odločitev relevantno dejstvo, in sicer, v kakšnem obsegu je tožeča stranka izpolnila svoje pogodbene obveznosti do tožene stranke do trenutka, ko je stečajni upravitelj od pogodbe odstopil. Ne strinja se z njegovo dokazno oceno, da predstavlja ugotovljeni obseg opravljenih del le 94% od vseh pogodbeno prevzetih del, posledično pa ne tudi z odločitvijo o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka.

Katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega postopka (8. člen ZPP). Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti katerega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

Iz razlogov, ki jih bo pritožbeno sodišče podrobneje obrazložilo v nadaljevanju k pritožbi tožene stranke, je za odločitev relevantna ugotovitev obsega izvedenih del tožeče stranke. Trditveno in dokazno breme o obsegu izvedenih del nosi v konkretnem primeru tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju obsega opravljenih del presojalo izjave prič, mnenje izvedenca gradbene stroke in druge okoliščine v času od prenehanja dela tožeče stranke do tehničnega prevzema objekta ter na podlagi dokazne ocene sprejelo mnenje izvedenca o okviru med najmanj 94% in največ 95% opravljenih del. Ker pa na podlagi izvedenih dokazov ni moglo z gotovostjo ugotoviti natančnega obsega del, je v skladu z določilom 215. člena ZPP pravilno sklepalo, da je tožeča stranka dokazala, da je opravila 94% (ne pa zatrjevanih 95%) vseh pogodbeno prevzetih del. Zato je posledično pravilna odločitev o zavrnitvi zahtevka v presežnem delu in je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 13.431,01 EUR s pp, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

II.

K pritožbi tožene stranke

Pritožba je delno utemeljena.

1Pritožbeno sodišče je najprej obravnavalo pritožbene trditve, s katerimi je pritožnica uveljavljala pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z ugotovljenim obsegom del do odstopa stečajnega upravitelja od pogodbe, in jih je kot neutemeljene zavrnilo. Očitek sodišču prve stopnje, da bi moralo upoštevaje pravila o dokaznem bremenu zavrniti trditve tožeče stranke, da je opravila 95% del, so neutemeljene zato, ker je sodišče ugotovilo 94%, torej nižji od zatrjevanega obsega del, in je pri tem tudi upoštevalo pravilo o dokaznem bremenu. Neutemeljene so tudi trditve, da je tožena stranka uspela izpodbiti mnenje sodnega izvedenca gradbene stroke s predlaganjem drugih relevantnih dokazov in očitek sodišču prve stopnje, da jih ni izvedlo. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so za odločitev relevantni (287. člen ZPP). V konkretnem primeru se je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno odločilo izvesti predlagani dokaz z izvedencem gradbene stroke, ki je s posebnim strokovnim znanjem o gradbeništvu na podlagi listin v spisu podal strokovno in obrazloženo mnenje o obsegu izvršenih del. Zato je za ugotavljanje tega dejstva sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče, ki naj bi izpovedala, koliko del je morala opraviti družba P. M. I. za dokončanje del. Po izvedbi dokaza z izvedencem gradbene stroke je namreč očitno ocenilo, da izvedba tega dokaza ni bila potrebna. Sicer pa pritožnica nepredložitev gradbene dokumentacije zmotno šteje v breme tožeči stranki. S trditvami, da je gradbene knjige sama pustila pri nadzornem organu, je namreč potrdila, da jih nima tožeča stranka. Zato ji tudi ni mogoče očitati, da tega dokaza ni predložila sodišču. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožbenim očitkom sodišču prve stopnje, da odločitve ne bi smelo opreti na mnenje izvedenca gradbene stroke B. G., ker ni vpogledal v gradbene dnevnike, zaradi česar naj bi bilo mnenje neprepričljivo. Sodni izvedenec je namreč podal oceno obsega izvršenih del glede na gradbene situacije, ki so v spisu in glede na obseg del za dokončanje gradbe, ki jih je opravil P. M. I.. Glede na različno indiciranje procentualnih vrednosti, ki nihajo od 92,5% do 96,3%, je podal strokovno oceno o realnem obsegu del med 94% in 95% vseh pogodbeno prevzetih del, ki jo je pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. 6% vrednost neizvršenih del glede na vrednost vseh del je tako predstavljala znesek 37.525.206,48 SIT. Pritožbeni očitek, da je imelo sodišče prve stopnje v trditvah in dokazih tožene stranke podlago za ugotovitev, da tožeča stranka ni opravila dela najmanj za 84.155.093,78 SIT, pa ni utemeljen zato, ker iz dokaza (B6) o Oceni stanja gradbenih in obrtnih del na objektu T. L., ki ga je izdelal izvedenec dr. D. Z. in na katerega se sklicuje pritožnica, ne izhaja vrednost neizvedenih del v navedeni višini. Iz navedene listine so razvidne količine neopravljenih del, ne pa tudi njihova vrednost v višini 84.155.093,78 SIT, kot je to zatrjevala tožena stranka; v točki 2.2. Ocene pa so v višini 84.155.093,78 SIT ocenjena potrebna naknadna dela, ki pa za ugotovitev obsega opravljenih del za sodišče prve stopnje niso bila edina relevantna, saj jih je presojalo še z drugimi dokazi. Glede na navedeno tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

2Za presojo pravilne uporabe materialnega prava so v obravnavanem primeru odločilnega pomena pravne posledice izjave stečajnega upravitelja, da odstopa od pogodbe (A 29). Ali se je z odstopom strinjala tudi tožena stranka oziroma ali je tudi sama s svojimi dejanji povzročila razvezo pogodbe, v konkretnem primeru iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju (v točki 6), ni relevantno, zato so pritožbene trditve, s katerimi pritožnica izpodbija razloge sodišča prve stopnje o tem dejstvu, za odločitev nepomembne, in jih pritožbeno sodišče ni presojalo.

Neizpodbijana je ugotovitev prvostopnega sodišča, da v trenutku izjave stečajnega upravitelja 6. 3. 2000, da odstopa od pogodbe, sklenjene s toženo stranko, nobena od pogodbenih strank svojih pogodbeno prevzetih obveznosti ni izpolnila v celoti, zato izjava o odstopu od pogodbe učinkuje (1. odstavek 121. člena ZPPSL). Odstop od pogodbe ima enake učinke kot razveza pogodbe, torej učinkuje za nazaj, zato morata obe pogodbeni stranki vrniti druga drugi, kar sta na podlagi pogodbe prejeli (primerjaj 2. in 3. odstavek 132. člena ZOR). V tem primeru (zaradi učinka ex tunc) nastopijo posledice iz 117. člena ZPPSL, kar pomeni, da se nasprotni povrnitveni (kondikcijski) terjatvi pobotata (tako komentar Nine Plavšak k 121. členu ZPPSL, GV Ljubljana 2000). Če pa obstoji višja kondikcijska terjatev ene pogodbene stranke, ta lahko zahteva od druge pogodbene stranke, da ji jo povrne. Zato je po oceni pritožbenega sodišča za odločitev v konkretnem primeru pomembna višina kondikcijskih terjatev obeh pravdnih strank.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do odstopa od pogodbe tožeča stranka delno izpolnila svoje pogodbene obveznosti izvedbe gradbenih in obrtniških del (Pogodba B3 z dvema aneksoma). Po prej citiranem splošnem pravilu o vrnitvi prejetega bi morala tožena stranka tožeči stranki vrniti gradbo in v njo vloženo delo. Ker slednje že pojmovno ni mogoče, je v skladu z določilom 1. odstavka 210. člena ZOR tožena stranka dolžna tožeči nadomestiti vrednost dosežene koristi. Tožena stranka je prejela korist v višini vrednosti gradbe in opravljenega dela do dneva odstopa od pogodbe. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno ugotovilo naslednja relevantna dejstva o višini kondikcijske terjatve tožeče stranke in sicer:

- da je znašala celotna pogodbena vrednost z DDV 625.420.108,60 SIT in

- da je tožeča stranka izpolnila 94% pogodbenih obveznosti, ki predstavlja vrednost v višini 587.894.902,00 SIT.

O višini kondikcijske terjatve tožene stranke pa vsebuje sodba sodišča prve stopnje podatek o sicer "neselektivnem" preizkusu dokazov o trditvah tožene stranke, da je svoje pogodbene obveznosti izpolnila v višini 375.356.339,16 SIT. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka neutemeljeno ugovarjala trditvam tožene stranke o višini izvršenih plačil z ugovorom, da so pomembna le plačila v višini 161.552.025,12 SIT, ki jih je tožena stranka z virmani nakazala direktno tožeči stranki. Pritožbeno sodišče se namreč strinja z razlogi pritožnice, da po določbah materialnega prava obveznost ne preneha le s plačilom, pač pa tudi na drugačen način - npr. z asignacijami in kompenzacijami. Poleg tega je imela tožena stranka v pogodbi pooblastilo, da izvrši direktno plačilo na vsako podizvajalsko podjetje tožeče stranke (5. odstavek 7. člena Pogodbe B3). Citirano določilo pogodbe pa ustreza tudi določbi 612. člena ZOR o neposredni zahtevi prevzemnikovih sodelavcev do naročnika, zato bi se tožeča stranka trditvam tožene stranke lahko uspešno uprla le s trditvami, da je tožena stranka njenim sodelavcem plačala dela, ki jih sama ni pripoznala kot njihova, ali pa s trditvijo, da jim jih je plačala sama. Ker pa teh dejstev ni zatrjevala, ni uspela izpodbiti trditev tožene stranke o višini njene kondikcijske terjatve, in bi jo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega moralo upoštevati v zatrjevani višini 375.356.339,16 SIT.

Zaradi pravnih posledic odstopa od pogodbe sta se medsebojni kondikcijski terjatvi pogodbenih strank pobotali do višine 375.356.339,16 SIT. Posledično obstoji višja kondikcijska terjatev tožeče stranke, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v višini 212.538.562,84 SIT (587.894.902,00 SIT - 375,356.339,16 SIT). S tem je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo relevantna dejstva, zmotno pa ni uporabilo materialnega prava o pravnih posledicah razdrtja pogodbe, torej o kondikcijskem upravičenju tožeče stranke, da ji tožena stranka povrne le višjo kondikcijsko terjatev. Ker je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o terjatvi tožeče stranke na pravni podlagi plačila del po izstavljenih situacijah v višini evrske vrednosti 218.402.795,60 SIT, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo (4. točka 358. člena ZPP), tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo za glavnico 24.471,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.864.232,71 SIT od 22. 2. 2002 do 31. 12. 2006 in od zneska 24.471,01 EUR za čas od 1. 1. 2007 do plačila.

Posledično je ob drugačni uporabi materialnega prava pritožbi ugodilo tudi v obrestnem delu, tako kot izhaja iz prve alineje točke II/1 izreka te sodbe, ker tožeča stranka glede na ugotovljena dejstva, ki izhajajo iz prvostopne sodbe, na podlagi uporabe določbe 214. člena ZOR nima pravice zahtevati obresti pred dnevom vložitve zahtevka pred sodiščem, to pa je 22. 2. 2002 (4. točka 358. člena ZPP).

3Pritožbeno sodišče je v okviru materialnopravnega preizkusa preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi iz 3. točke izreka, upoštevaje trditve tožene stranke v luči ugovorov nižje prejete koristi od ugotovljene vrednosti gradbe in dela. Tožena stranka namreč v pritožbi vztraja pri stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje od ugotovljenih koristi, ki naj bi jih prejela tožena stranka z izpolnitvijo dela pogodbenih obveznosti tožeče stranke, odšteti strošek za popravilo poškodovane fasade v višini 7.735.011,90 SIT (šesti ugovor) in za popravilo hidroizolacije na objektu kot posledici nepravilne in nekvalitetne izvedbe del s strani tožeče stranke v višini 14.788.313,02 SIT (deveti ugovor). Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je zavrnilo šesti in deveti pobotni ugovor zato, ker je tožena stranka prejela korist za odpravo napak z unovčenjem bančne garancije za dobro in pravočasno izvedbo del v višini 207.679.597,46 SIT (tretji odstavek obrazložitve na 7. strani sodbe sodišča prve stopnje). Tega relevantnega dejstva pa tožena stranka v pritožbi ne izpodbija, zato je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožničini očitki o zmotni uporabi materialnega prava, ki pa se nanašajo na razloge sodišča prve stopnje glede ostalih ugovorov tožene stranke za povzročeno škodo (ne pa na šesti in deveti ugovor) so zato nepomembni.

4Pritožnica v pritožbi neuspešno uveljavlja ugovor ugasle terjatve v višini 144.823.652,67 SIT z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da iz spisa oziroma trditev tožene stranke ni razvidno, ali navedene terjatve, ki jih je tožena stranka plačala kupcu terjatev podjetju M. I. d.d., sploh izhajajo iz obdobja pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko. Tak zaključek tožena stranka izpodbija; od utemeljenosti pritožbenih očitkov pa je odvisno, ali je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena dejstva pravilno uporabilo materialno pravo. Če je tožena stranka zatrjevala in dokazala plačilo terjatev sodelavcem tožeče stranke v skladu s pogoji iz 612. člena ZOR, pomeni, da je za navedeno vrednost manjša vrednost koristi, ki jo je dolžna nadomestiti tožeči stranki, ne glede na dejstvo, da je plačilo izvršila šele po dnevu začetka stečajnega postopka in z nalogom za plačilo, ki ga je dala drugi pravni osebi. Tožena stranka se namreč pred zahtevki sodelavcev tožeče stranke ne bi mogla uspešno ubraniti z ugovorom, da je nad tožečo stranko začet stečajni postopek. Zato bi s plačilom pripoznanega dela, ki so ga opravili sodelavci tožeče stranke do dneva, ko je stečajni upravitelj odstopil od pogodbe, pridobila možnost ugovarjati kondikcijski terjatvi tožeče stranke, da je ta ugasnila v višini izvršenega plačila.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 6.2.2004 zatrjevala, da je P. M. I. še po tehničnem prevzemu objekta izvajal manjkajoča gradbeno obrtniška dela na objektu in da je vrednost vseh njegovih izvedenih del znašala 228.968.746,45 SIT, pri enakih trditvah je vztrajala v pripravljalni vlogi z dne 25. 3. 2004, v kateri je ponovila trditev, da je plačala družbi P. M. I. znesek 228.968.746,45 SIT za dokončanje del. V tem znesku pa je bil zajet tudi sporni znesek 144.823.652,67 SIT. Šele s pripravljalno vlogo z dne 9. 6. 2004 je tožena stranka trdila, da je P. M. I. d.d. za odkup terjatev, ki so jih imeli neposredno podizvajalci do G., le-tem plačal 144.823.652,67 SIT, tožena stranka pa znesek v enaki višini P. MP I. na podlagi Aneksa št 1. z dne 28. 3. 2000. V tej pripravljalni vlogi je še trdila, da je odkupila terjatev B. K., ki je izvajal dela talne kanalizacije, v višini 1.584.240,50 SIT, zaradi pridobitve dokumentacije za tehnični pregled. Sodišče prve stopnje trditev tožeče stranke, ki jih je podala v pripravljalni vlogi dne 9. 6. 2004 očitno pri odločitvi (glede na navedbe o trditvah tožeče stranke) ni upoštevalo; pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da pravilno (4. odstavek 286. člena ZPP), ker je bila z navajanjem teh dejstev tožena stranka prekludirana, saj bi jih glede na datum sklenitve pogodbe s P. MP I. oziroma na datum tehničnega pregleda lahko navedla do konca prvega naroka za glavno obravnavo, ki je bil opravljen dne 6. 4. 2004. Stališče pritožnika, da bi glede na tiste navedbe, ki jih je podala tožena stranka (pravočasno) in ki so se nanašale na njene trditve o plačilu zneska 144.823.652,67 SIT, moralo sodišče logično sklepati, da terjatev v tako visokem znesku niso mogle nastati za dokončanje del po odpovedi pogodbe, glede na določbo 7. člena ZPP, ni pravilno. Sodišče v pravdnem postopku ne sme ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso navajale, razen če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne smejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP). Neutemeljeno je stališče pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje razlagati jasne trditve tožeče stranke drugače, kot so te zapisane. Z razlago, ki jo poskuša obrniti sebi v prid in sicer, da je "seveda šlo za terjatve podizvajalcev, ki so nastajale vse od pričetka del na objektu T. L. do začetka stečajnega postopka", pritožnica pritožbenega sodišča ne prepriča, da je ta dejstva zatrjevala pravočasno, torej že v pripravljalnih vlogah z dne 6. 2. in 25. 3. 2004. Stališče pritožnice, da lahko tožena stranka uveljavlja procesne pobotne ugovore vse do konca glavne obravnave, sicer ni zmotno, v kolikor se nanaša na nasprotne terjatve, ki jih uveljavlja v pobot terjatvam tožeče stranke. S trditvani v zvezi z ugovorom ugasle terjatve tožeče stranke pa je prekludirana.

Glede na navedeno pa predstavljajo tudi pritožbene trditve o manjši vrednosti del tožeče stranke od tiste, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, ker ni upoštevalo plačil za delo, ki so ga opravili sodelavci tožeče stranke do odstopa od pogodbe, pritožbene novote in jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati v skladu z določbo 1. odstavka 337. člena ZPP. S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo višino terjatve tožeče stranke.

5Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da se je sodišče prve stopnje pri odločitvi o neobstoju terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 144.823.652,67 SIT (ki je zajeta v 2. točki izreka sodbe) nepravilno sklicevalo na določbo 125. člena ZPPSL o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Če je tožena stranka plačala pripoznano opravljeno delo sodelavcem tožeče stranke, izvršeno plačilo nima zakonskih elementov iz 125. člena ZPPSL. Če bi ta dejstva v postopku zatrjevala pravočasno, bi jih moralo sodišče prve stopnje presojati kot ugovor ugasle terjatve. Ni pa s plačilom pridobila nobene terjatve nasproti tožeči stranki, za katero bi od nje lahko zahtevala plačilo ali jo uveljavljala v pobot terjatvi tožeče stranke. Če pa je terjatev tožeče stranke do njenih podizvajalcev kupila po dnevu začetka stečajnega postopka, bi morala (zaradi pravnih posledic začetka stečajnega postopka ne terjatve upnikov) vsaj trditi, da so jih ti pravočasno prijavili v stečajnem postopku, trdila pa je ravno obratno, da jih nihče od podizvajalcev tožeče stranke ni prijavil v stečajnem postopku. Zato iz teh terjatev tožena stranka ni pridobila pravice do poplačila iz stečajne mase, s tem pa tudi ne terjatve do tožeče stranke. V kolikor pa se prevzete terjatve nanašajo na dela, ki so jih podizvajalci tožeče stranke opravili po odstopu stečajnega upravitelja od pogodbe, je narava te terjatve odškodninska, ki bo obrazložena v naslednji točki obrazložitve. Iz vseh navedenih razlogov je sodišče prve stopnje v 2. točki izreka sodbe pravilno ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 144.823.652,67 SIT ne obstoji.

6Glede odločitve o v pobot ugovarjanih terjatvah, ki predstavljajo odškodnino tožene stranke za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi odstopa stečajnega upravitelja tožeče stranke od pogodbe, je po presoji pritožbenega sodišča odločilno, da tožena stranka odškodninske terjatve ni prijavila v stečajnem postopku (3. odstavek 121. člena ZPPSL) v 30. dneh od dneva, ko je prejela obvestilo stečajnega upravitelja, da odstopa od pogodbe (1. točka 2. odstavka 137. člena ZPP).

V primeru izjave stečajnega upravitelja, da odstopa od pogodbe, nastane za nasprotno stranko položaj, ki je podoben položaju upnika v primeru razveze pogodbe zaradi neizpolnitve dolžnika. Morebitno odškodninsko terjatev pa lahko upnik uveljavlja le kot stečajni upnik (3. odstavek 121. člena ZPPSL). Odškodninsko terjatev mora upnik prijaviti stečajnemu senatu v 30. dneh od dneva, ko je prejel obvestilo stečajnega upravitelja, da odstopa od pogodbe (1. točka 2. odstavka 137. člena ZPPSL). Za upnike odškodninskih terjatev ZPPSL ne določa posebnih pogojev učinkov pobota po sili zakona. V 2. odstavku 117. člena ureja ZPPSL učinek pobota po sili zakona le za terjatve, ki jih je bilo mogoče pobotati do dneva začetka stečajnega postopka. Kondikcijske terjatve tožeče stranke z odškodninsko terjatvijo tožene stranke, ki je nastala zaradi odstopa stečajnega upravitelja od pogodbe, pa do dneva začetka stečajnega postopka ni bilo mogoče pobotati, zato pobot ne more učinkovati po sili zakona in je bil upnik za zagotovitev plačila iz stečajne mase dolžan to terjatev tudi pravočasno prijaviti stečajnemu senatu. V primeru, če bi bila njegova prijavljena terjatev ugotovljena, bi pridobil pravico do poplačila iz stečajne mase kot stečajni upnik, torej v sorazmernem deležu glede na unovčeno stečajno maso. Torej tudi v primeru, če bi tožena stranka svojo odškodninsko terjatev prijavila v stečajnem postopku in bi bila ta ugotovljena, ne bi bila izplačana iz stečajne mase kot strošek stečajnega postopka. Zato celotne ugotovljene terjatve ne bi mogla izjaviti ali uveljavljati v pobot kondikcijskemu zahtevku tožeče stranke. Ne bi pa bilo ovire za pobot kondikcijske terjatve stečajnega dolžnika z ugotovljeno terjatvijo upnika v višini, ki bi mu jo bil dolžnik dolžan izplačati na podlagi sklepa o glavni delitvi stečajne mase. V stečajnem postopku je namreč dovoljen pobot terjatve upnika z nasprotno terjatvijo dolžnika (1. odstavek 117. člena ZPPSL). Ker pa tožena stranka svoje terjatve pravočasno ni prijavila stečajnemu senatu, je izgubila terjatev nasproti stečajnemu dolžniku. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da odškodninska terjatev tožene stranke, ki jo je uveljavljala v pobot, ne obstoji. Odškodnino za škodo je namreč tožeča stranka pričela uveljavljati šele v tem postopku z ugovorom zaradi pobota, torej že po preteku roka za prijavo terjatev, saj je obvestilo o odstopu od pogodbe prejela 8. 3. 2000, tožeča stranka pa je tožbo vložila 22. 2. 2002. Ker tožena stranka terjatve v zakonskem roku ni prijavila stečajnemu senatu, je s potekom tega roka izgubila pravico do poplačila sploh. ZPPSL namreč daje varstvo le tistim upnikom, ki pravočasno prijavijo svoje terjatve v stečajnem postopku. Zato mora predsednik stečajnega senata zavreči prijave terjatev, ki so vložene po preteku tega roka (8. odstavek 137. člena ZPPSL), ne glede na dejstvo, kdaj naj bi upniku nastala škoda zaradi odstopa stečajnega upravitelja od pogodbe. Za odškodnino, ki nastane pogodbeni stranki zaradi odstopa od pogodbe po izteku roka za prijavo terjatev in ki je upnik ni prijavil v zakonskem roku, na katero situacijo se sklicuje pritožnica, zakon ne zagotavlja poplačila iz stečajne mase, niti nima takšna terjatev statusa stroškov stečajnega postopka. Zato je tudi v pravdnem postopku ne more uveljaviti z ugovorom zaradi pobota. S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje pri zavrnitvi odškodninskih pobotnih ugovorov pravilno uporabilo materialno pravo. Očitki sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo vseh stroškov, ki so nastali toženi stranki z odstopom stečajnega upravitelja od pogodbe, pa so neutemeljeni.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je v neutemeljenem delu pritožbo zavrnilo in v delu, ki izhaja iz II/2. točke izreka te sodbe, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, je glede na doseženi uspeh pravdnih strank v pravdnem postopku spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških (2. odstavek 165. člena ZPP) in sicer tako, da je do višine 4% (za kolikor je tožeča stranka izgubila pravdo) odmerjenih stroškov pravdnima strankama te pobotalo, toženi stranki pa naložilo v plačilo 96% odmerjenih stroškov tožeče stranke (2. odstavek 154. člena ZPP) v višini, ki izhaja iz II/1. točke izreka te sodbe. Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke je odpadel, ker jih ni priglasila.