VSL sodba I Kp 1659/2006

Pritožba zagovornika obdolžene T. G. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Obdolžena T. G. je dolžna kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v višini 500,00 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe.

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženo T. G. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja malomarnega zdravljenja po 2. odst. 190. člena KZ. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen petih mesecev zapora, s preizkusno dobo treh let. Na podlagi določila 1. odst. 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), je obdolženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter povprečnino v višini 80.000,00 SIT.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženkin zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka svetnica N. L. R. je v pisnem mnenju, podanem po 2. odst. 445. člena ZKP predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. S tem predlogom sta bila seznanjena obdolženka in njen zagovornik, ki je na predlog tudi odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odst. 371. člena ZKP, ki jo pritožba vidi v tem, da sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 6.10.2006 obdolženki ni omogočilo, da bi lahko podala zagovor glede na spremenjen obtožni predlog, ni podana. Kot že pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je bila obdolženka s spremembo obtožnega predloga seznanjena, saj ji je bila ta vročena, enako tudi zagovorniku, nanjo pa je odgovoril le zagovornik v obliki ugovora pravne narave, ki pa glede na fazo postopka, v kateri je bil le-ta podan, ni predviden po zakonu, je pa sodišče njegovo vsebino dejansko presojalo pri ocenjevanju posameznih dokazov, ki so bili izvedeni. Dejstvo pa je tudi, da je sodišče glavno obravnavo dne 15.9.2004 preklicalo na prošnjo obdolženke, da je na bolniškem staležu ter da se želi zagovarjati v zvezi s spremenjenim obtožnim predlogom, vendar to željo ni izrazila na glavni obravnavi dne 6.10.2006, sicer pa ima obdolženec pravico podajati zagovor vse do konca glavne obravnave, s čemer je bila obdolženka seznanjena, sicer pa ima tudi zagovornika. Pripomniti pa je, da kršitve določb Zakona o kazenskem postopku, ki urejajo pravice obdolženca na glavni obravnavi, lahko pomenijo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, če je ta kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, kar pa zagovornik niti ne zatrjuje.

Neutemeljen je tudi očitek pritožbe, da sodišče ni navedlo razlogov za zavrnitev izvedbe dokazov, ki jih je obramba predlagala po bistveno vsebinsko spremenjenem obtožnem predlogu. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 6.10.2006 (tretja stran) je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje dokazne predloge obrambe zavrnilo kot nepotrebne, ker so dejstva, na katere opozarja obramba, že razjasnjena z drugimi izvedenimi dokazi, medtem ko je bolj podrobna obrazložitev zavrnitve dokazov, ki jih je obramba torej predlagala že v pisnem ugovoru pravne narave zoper spremenjen obtožni predlog in pri njih vztrajala tudi na glavni obravnavi dne 6.10.2006, podana v izpodbijani sodbi na deseti strani, to obrazložitev pa sodišče druge stopnje v celoti sprejema.

Zmotno in neutemeljeno je tudi nadaljnje stališče pritožnika, da je izrek izpodbijane sodbe nesklepčen, saj se obdolženki očita, da je kriva za ravnanje, ki ga je storil drug človek, oziroma, da v izreku ni navedeno izvršitveno dejanje, s katerim naj bi obdolženka storila očitano ji kaznivo dejanje, je pa izrecno navedeno izvršitveno dejanje, ki ga je storila druga oseba, to pa je S. G.. V izreku izpodbijane sodbe je namreč očitek, da je obdolženka ravnala v nasprotju s pravili zdravstvene stroke konkretiziran s tem, da je navedeno, da obdolženka kot medicinska sestra, ki je izključno zadolžena za pripravo in dajanje zdravil gojencem, namesto, da bi sama aplicirala zdravila M. G., zdravila izročila varuhinji S. G. in ji naročila, naj jih da M. G.. Iz izreka izpodbijane sodbe je torej jasno razvidno dolžnostno ravnanje obdolženke kot medicinske sestre ter očitek, da je to dolžnostno ravnanje opustila oziroma ga je prenesla na varuhinjo, kar pa je v nasprotju s pravili zdravstvene stroke. V zvezi s spremembo obtožnega predloga pa je potrebno povedati, da sme tožilec glede na določilo 344. člena ZKP na glavni obravnavi ustno spremeniti obtožnico, če med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Sodišče druge stopnje pa še ocenjuje, da je bil očitek obdolženki v prvotnem obtožnem predlogu hujši, saj se ji je očitalo, da je pripravila napačna zdravila, ki naj bi jih, kot je to bilo razumeti iz obtožnega predloga, tudi sama aplicirala oškodovancu, medtem ko se ji po spremenjenem obtožnem predlogu očita, da je torej v nasprotju s pravili zdravstvene stroke varuhinji S. G. izročila terapijo, ki je bila sicer pripravljena za P. L. in ji naročila, naj jo da M. G..

V zvezi s pritožbenim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa je pritožbeno sodišče ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ugotovilo, da je sodišče prve stopnje skrbno in natančno analiziralo dokazno gradivo ter v obrazložitvi sodbe prepričljivo in argumentirano utemeljilo, da je vzročna zveza med obdolženkinim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico podana. Tako je sodišče prve stopnje kot nedvomno ugotovilo, te ugotovitve pa očitno sprejema tudi obramba, da je bila obdolženka v kritičnem času medicinska sestra v Centru za usposabljanje in varstvo (Center D. B.), da je bila kot medicinska sestra izključno odgovorna za pripravo in dajanje zdravil varovancem, da je pripravila zdravila tako za varovanca oškodovanca M. G., kakor tudi za P. L., da je oškodovanemu M. G. zdravila, pripravljena za P. L. dala varuhinja S. G. ter da je zaradi zaužitja teh zdravil pri M. G. prišlo do zastrupitve z zdravili, zaradi česar se mu je zdravje občutno poslabšalo. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zavrnilo zagovor obdolženke, ki ga ponavlja tudi zagovornik v pritožbi, da je varuhinja S. G. oškodovancu dala zdravila brez vednosti in soglasja obdolženke. Pri tem se je povsem pravilno oprlo na izpoved varuhinje S. G. ter tudi navedlo konkretne razloge, zakaj ji verjame. Priča G. je namreč že takoj po dogodku v poročilu navedla okoliščine predmetnega dogajanja enako kot kasneje, ko je bila zaslišana kot priča na glavni obravnavi in pri tem vztrajala tudi potem, ko ji je bil predočen obdolženkin zagovor. Glede na navedeno ter dejstvo, da so tudi druge zaslišane priče v tej zadevi takoj po dogodku napisale vsaka svoje poročilo ter da se le-ta bistveno ne razlikujejo od njihovih izpovedb na glavni obravnavi, se očitek pritožbe, da so zaslišane priče izpovedovale pod vtisom napačnih informacij, ki jih je v obravnavani zadevi zapisala v svojem članku novinarka časopisa D. B. G., izkaže za neutemeljenega. Zatrjevanje pritožbe, da so zaslišane priče kot obdolženkine bivše sodelavke morale pričati proti obdolženki (ne pa povedati vse po resnici in po lastnem prepričanju) vedoč, da je njuna nadrejena v službi direktorica V. B., v tej zvezi vso krivdo že zvrnila na obdolženko, pa nima spisovne podlage. Pripomniti pa je, da priča G. v času zaslišanja na glavni obravnavi ni bila več zaposlena v Centru D.B.. Tudi navedba zagovornika, da je direktorica centra zaradi obravnavanega dogodka odpustila varuhinjo G., nima podlage v spisovnih podatkih, saj je bila G. kake tri tedne po obravnavanem dogodku premeščena v enoto K. v L., kjer je ostala še približno mesec dni, nato pa ji je potekla pogodba za določen čas.

Ugotovitev, da je obdolženka varuhinji G. izročila zdravila, ki so bila pripravljena za P. L. ter ji naročila, naj jih da M. G., sodišče prve stopnje ne opira le na izpoved priče G., kot mu to očita zagovornik. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo, da izpoved priče G. potrjujejo tudi drugi izvedeni dokazi in sicer izpoved vodje medicinskih sester priče Z. H., ki ob dogodku sicer ni bila prisotna, ji je pa obdolženka priznala, da terapije varovancema G. in L. ni sama dala, da se počuti krivo za to in da je terapijo dala varuški, da je dajanje zdravil oškodovancu precej težavno, zaradi česar je nelogično, da bi si varuhinja sama dala takšno nalogo, da je strežnica J. kasneje v oškodovančevi sobi videla posodo s hrano, v kateri sta bili dve žlici, s čimer je bila potrjena v tem delu izpoved priče G. ter da je sama obdolženka povedala, da se do obravnavanega dogodka nikoli ni zgodilo, da bi nekdo brez dovoljenja medicinske sestre vzel tablete. Upoštevajoč navedeno, kakor tudi dejstvo, da se je obdolženka v kritičnem času nahajala v kadilnici, pri garderobni omarici, kamor je odšla po disketo, kar pa zagotovo ni v skladu z njenim zagovorom, da je zdravila za M. in P. pripravila z namenom, da jima ta zdravila sama aplicira, saj je M. tistega večera imel pire krompir, ki se, kot je znano, hitro ohladi in bi bilo M. torej potrebno hitro nahraniti, hranil pa naj bi se še pred ostalimi otroci, za katere je strežnica M. hrano tudi že pripeljala v kuhinjo, je tudi po oceni pritožbenega sodišča izpoved G. dosti bolj prepričljiva kot zagovor obdolženke. V zvezi z okoliščino, ki jo izpostavlja obramba in sicer, da je eden od ključnih dokazov, da obdolženka ni storila očitanega ji kaznivega dejanja, v tem, da je bila med prvimi, ki je ugotovila in opazila, da je M. G. zaužil zdravila, ki so bila namenjena drugemu varovancu ter da je oškodovancu takoj nudila prvo pomoč, pa je potrebno povedati, da je pravzaprav zaradi prihoda strežnice P. T. v čajno kuhinjo po zdravila za P. L. ugotovljeno, da jo je najbrž zaužil drug varovanec ter da je obdolženka kot medicinska sestra, torej kot zdravstveni delavec dolžna nuditi pomoč vsakomur, ki jo potrebuje. Pritožbeno sodišče pa sprejema tudi nadaljnjo oceno izpodbijane sodbe, da je bilo delovno mesto obdolžene v hierarhiji delovnih mest znotraj centra nad delovnim mestom varuhinje, ki se je tudi sama počutila podrejeno obdolženki in je razumela, da mora njen ukaz tudi izpolniti. Res pa je, kar poudarja pritožba, da bi varuhinja G. lahko zavrnila obdolženkin ukaz oziroma prošnjo, da naj oškodovancu da zdravila, saj sama kot varuška zdravil varovancem ne sme dajati, pa je ni, vendar to še ne pomeni, da je bila pretrgana vzročna zveza med obdolženkinim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico. Sodišče druge stopnje na tem mestu še poudarja, da bi obdolženka kot medicinska sestra, v kolikor je svojo dolžnost dajati zdravila varovancem prepustila varuhinji, morala poskrbeti, da otrok v njeni prisotnosti zaužije zdravila. Iz dodatnega izvedenskega mnenja pa tudi izhaja, da v medicini pri prenosu del in nalog od osebe z višjo medicinsko izobrazbo na osebo z nižjo medicinsko izobrazbo ostaja odgovorna oseba tista, ki je nalogo prepustila osebi z nižjo izobrazbo. Glede na vse navedeno ravnanje varuhinje G., ki je po obdolženkinem naročilu M. G. dala zdravila, ki so bila sicer pripravljena za drugega varovanca, le-ta pa ji je predhodno izročila obdolženka, po oceni pritožbenega sodišča ni imelo znakov kaznivega dejanja in tudi ne takšnega pomena in moči, da povsem preusmeri vzročni potek oziroma povsem odpravi učinke prvotnega ravnanja obdolženke.

Odločbo o kazenski sankciji je sodišče druge stopnje preizkusilo na podlagi določila 386. člena ZKP in pri tem ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo za izrek pogojne obsodbe ter upoštevajoč vse okoliščine, ki lahko vplivajo na odmero kazni, določilo primerno kazen zapora ter ustrezno dolgo preizkusno dobo.

Pritožbeno sodišče pa v izpodbijani sodbi in v postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odst. 183. člena ZKP), zato je glede na vse navedeno pritožbo obdolženkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je obdolženka dolžna plačati povprečnino kot strošek pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje je višino povprečnine odmerilo glede na zapletenost pritožbenega postopka in obdolženkine premoženjske razmere, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pripomniti pa je, da v kolikor obdolženka povprečnine ne bo plačala v 15 dneh od prejema te sodbe, bodo po preteku tega roka začele teči zakonite zamudne obresti.