VSK sklep Cp 592/93

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da je tožena stranka motila posest poti tožeče stranke, tako da je dne 25.2.1993 na meji parcel št. 345 in 344 na eni strani ter meji parcel št. 344 in št. 343/1 na drugi strani vse k.o. ... postavila ovire, to je vrata na eni strani ter žičnato ograjo na drugi strani ter s tem onemogočila tožeči stranki uporabo peš poti od parcele št. 346/1 do parcele št. 343/1 preko parcel št. 345 in 344 k.o. ... po trasi, kot označeni v mapni kopiji z dne 12.4.1983, označeni z rdečo barvo, ki je sestavni del zahtevka ter da sta toženi stranki dolžni solidarno odstraniti opisana žičnata vrata in žičnato ograjo in tožeči stranki omogočiti peš pot po trasi poti, označeni v mapni kopiji z dne 12.4.1983, v širini 1 m ter se v bodoče vzdržati takih in podobnih motitvenih dejanj. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi v znesku 7.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo s tem, da tožeča stranka za pravno varstvo nima ekonomskega interesa.

Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je tožena stranka glede prve tožnice dosegla ukinitev služnosti, vendar pa je zoper drugostopno odločbo vložena revizija. Tožena stranka tudi ni vložila izvršbe, s katero bi zoper tožnico uspela preprečiti zatrjevano služnost, ampak je samovoljno postavila ograjo, česar pa brez izvršbe ne bi smela storiti. Kot rečeno pa glede tožnika B tožena stranka nima nobenega izvršilnega naslova glede prenehanja služnosti.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvene okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pri tem pa je materialnopravno sicer pravilno ravnalo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, čeprav zavrnitve tožbenega zahtevka ni mogoče utemeljiti na način kot je to storilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobenih takih kršitev v postopku, ki bi jih bilo potrebno upoštevati po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere se le pavšalno sklicuje tožeča stranka v svoji pritožbi. Ni točna navedba tožeče stranke, da se sodba, s katero je služnost ukinjena, nanaša le na prvo tožnico, saj je iz sodbe Temeljnega sodišča v ...,enote v ... z dne 10.7.1992 opr. št. P ...in sodbe Višjega sodišča v ... z dne 10.2.1993 opr. št.

... razvidno, da je bila v pravdi na ukinitev služnosti tožencu tudi druga tožeča stranka B. Ta sodba je pravnomočna, saj je revizija, za katero tožeča stranka trdi, da jo je vložila, izredno pravno sredstvo. V konkretnem primeru res ni mogoče govoriti o tem, da tožeča stranka za varstvo svoje posesti ne bi imela ekonomskega interesa, pač pa gre za to, da obstoji že pravnomočna sodba, s katero je bila služnost, ki jo tožeča stranka izvršuje, ukinjena. Po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče zagovarjati stališča, izraženega v pritožbi, da bi se morala tožena stranka predhodno poslužiti izvršbe, da prepreči služnost, ki jo tožeča stranka kljub nasprotni pravnomočni sodbi še naprej izvaja. V predmetnem primeru namreč ni mogoče predlagati izvršbe na dajatev ali storitev, saj pravnomočna sodba od tožeče stranke zahteva opustitev izvrševanja služnosti.

Ravnanje skladno s pravnomočno sodbo bi bilo mogoče torej od tožnikov izsiliti le posredno z denarnimi kaznimi v skladu z določilom 226. člena ZIP. V takih primerih pa po mnenju pritožbenega sodišča ne pomeni motenja posesti ravnanje toženca, ki s samopomočnim ravnanjem prepreči izvrševanje služnosti. V nasprotnem primeru bi namreč kljub nasprotni pravnomočni sodbi lahko nevestni tožnik služnost izvrševal v nedogled in bi plačeval le denarne kazni, direktne preprečitve izvrševanja služnosti pa ne bi bilo mogoče doseči. Ob takem dejanskem stanju pritožbeno sodišče meni, da je ravnanje tožene stranke, ki ima podlago v pravnomočni sodbi, s katero je služnost, ki jo tožnik v nasprotju s to sodbo izvršuje, ukinjena, tako, da ne pomeni motenja posesti in je to razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo, vendar iz drugih razlogov kot pa jih je navedlo sodišče prve stopnje za svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka.