VSL sodba Cpg 294/93

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 103.699,00 SIT s pp., ki se nanaša na prometni davek od prometa storitev - oddajanja v najem poslovnih prostorov.

Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi med drugim trdi, da ni spora o tem, da je od najema poslovnih prostorov po členu 20 Zakona o prometnem davku treba plačati prometni davek na storitev in tudi ne, da sta stranki dogovorili le višino najemnine v pogodbi.

Tožeča stranka meni, da je dejanski plačnik prometnega davka najemojemalec, saj je povsod končni plačnik vedno kupec ali koristnik storitve.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopno sodišče dovolj raziskalo dejansko stanje in ga pravilno ugotovilo ter tudi materialnopravno pravilno odločilo. Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na določilo Zakona o prometnem davku (Uradni list RS št.

4/92). Po 22. členu navedenega zakona je davčni zavezanec za davek od prometa storitev pravna oseba ali zasebnik, ki opravi storitev.

Dajanje v najem poslovnih prostorov je storitev, ki ne predstavlja izjeme po 21. členu navedenega zakona, kakor tudi ne predstavlja izjeme po 22. členu. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da se stranki nista drugače dogovorili pravilno zaključilo, da je zavezanec za vtoževano plačilo tožnik kot najemodajalec. Sodišče pritožbene trditve kot pravno irelevantne ni moglo upoštevati.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo po 368. členu ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 166. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in jih je dolžan nositi pritožitelj sam, ker s pritožbo ni uspel.