VSK sklep Kp 131/93

Pritožba zagovornika obdolženega se kot neutemeljena zavrne.

Javni tožilec je zoper obdolženega zahteval uvedbo preiskave zaradi neprimernega poskusa kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 245. člena v zvezi z 20. členom KZ SFRJ. Preiskovalni sodnik se z zahtevo ni strinjal in je na podlagi 7. odstavka 159. člena ZKP zahteval, da o njej odloči senat iz 6. odstavka 23. člena ZKP. Zunajobravnavni senat pa predlogu preiskovalnega sodniku, naj zahtevo javnega tožilca kot neutemeljeno zavrne, ni ugodil, pač pa je zoper obdolženega uvedel preiskavo.

Zoper sklep se, kot uvodoma navaja, iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje obdolženčev zagovornik. Iz obrazložitve pa je razvidno, da ima v mislih bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in spodbijani sklep spremeni tako, da zahtevo javnega tožilca kot neutemeljeno zavrne in kazenski postopek zoper obdolženega ustavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ima prav, ko izpostavlja, da za uvedbo preiskave ne zadošča kakršenkoli sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, pač pa mora biti tak sum utemeljen. Ni se pa moč strinjati z obdolženčevim zagovornikom, ko v zbranih podatkih za uvedbo preiskave ne vidi zadostne podlage. Res je, da na vsebino informativnega razgovora, ki so ga v skladu z določbo 2. odstavka 151. člena ZKP z obdolžencem, takrat še osumljencem, opravili organi za notranje zadeve, ni moč opreti sodne odločbe in je tako listino po 83. členu ZKP potrebno iz spisov izločiti, vendar pa ni moč enostavno obiti navedb dveh prič, ki sta povedali, da sta zaznali, da je obdolženec potem, ko sta se mu začela približevati dva človeka, skril vrečko na robnik zidu frančiškanske cerkve. Iz strokovnega mnenja Centra za kriminalistično tehnične preiskave Ministrstva za notranje zadeve (list. št. 25 do 27) izhaja, da vzorec svetlo rjave uprašene snovi teže 39,08 g, odvzete obdolžencu, vsebuje pretežno laktozo in sledi heroina. Sicer pa je za točno določitev količine heroina potrebno opraviti tudi kvantitativno analizo. Omenjene okoliščine po presoji sodišča druge stopnje vendarle v zadostni meri utemeljujejo sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje in je zato uvedba preiskave na mestu. V preiskovalnem postopku pa bo potrebno zaslišati ne le omenjeni priči in kriminalista, ki sta obdolženca legitimirala, pač pa še dve priči ter zahtevati izvedbo kvantitativne analize, zaradi natančne ugotovitve količine heroina v obdolžencu odvzeti uprašeni snovi. Kot pravilno ugotavlja že zunajobravnavni senat prvostopenjskega sodišča, bo lahko nato javni tožilec na podlagi v preiskavi pridobljenih dokazov ocenil, ali bo zoper obtoženca vložil obtožnico ali pa od pregona odstopil. V sedanji fazi pa bi bila zavrnitev zahteve za preiskavo in ustavitev kazenskega postopka vsekakor preuranjena.

Kar pa zadeva pritožnikove navedbe, da obravnavanega kaznivega dejanja ni moč storiti z neprimernim sredstvom, pa je povedati, da je tako naziranje pravno pomotno. Neprimeren poskus je namreč podan, kadar storilec hoče uresničiti kaznivo dejanje, vendar pa je to bodisi zaradi neprimernosti uporabljenega sredstva, bodisi zaradi neprimernosti predmeta, nemogoče. V kolikor bi se izkazalo, da je bil obdolženi prepričan, da je zasežena mu snov heroin, kvantitativna analiza pa pokazala, da je vsebnost heroina tako nizka, da sploh ne gre za mamilo, ni videti, zakaj obdolženčevega ravnanja ne bi bilo moč opredeliti kot neprimeren poskus kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 245. člena v zvezi z 20. členom KZ SFRJ.

V skladu z navedenim je bilo potrebno na podlagi 7. odstavka 159. člena v zvezi s 3. odstavkom 397. člena ZKP odločiti kot v izreku.

Sklicevanje na Kazenski zakon SFRJ in Zakon o kazenskem postopku, ki sta v naš pravni red sprejeta predpisa iz zakonodaje nekdanje zvezne države, ima podlago v 1. odstavku 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91/I).