VSM sodba Cpg 156/92

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pravdni stranki nosita vsaka svoje svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka se je pravočasno pritožila zoper sodbo prvostopnega sodišča, s katero je le-to vzdržalo v veljavi nalog za izpraznitev poslovnih prostorov. V pritožbi je tožena stranka uveljavljala pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materijalnega prava.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljanih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena in sicer iz naslednjih razlogov: Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in sicer, da sta stranki sklenili pogodbo 18.12.1984, nato pa določila te pogodbe novirali s pogodbo z dne 7.9.1990, ki sta jo podpisali obe stranki. V času spora torej veljajo določila o višini najemnine iz pogodbe z dne 7.9.1990 - in te najemnine tožena stranka ni plačala v obsegu ter času kot je tožnica izkazala z knjigovodskim izpisom. Brez pomena je zatrjevanje tožene stranke, da niso izpolnjeni pogoji iz 5. člena cit. pogodbe ali člena 4 pogodbe iz leta 1984 za sklenitev aneksa - saj to vprašanje ni predmet te pravde. Tukaj je odločilno vprašanje ali je podan na strani tožene stranke krivdni razlog iz člena 28 Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur.l.SRS,št. 18/74 in 34/88), zaradi katerega lahko najemodajalec - tožeča stranka odstopi od pogodbe ne glede na pogodbene in zakonske določbe o trajanju najema. Tožena stranka ves čas postopka ni zatrjevala ali ponudila dokaza, da je redno plačevala najemnino po pogodbi z dne 7.9.1990. Prvostopno sodišče je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materijalno pravo. Glede roka izpraznitve je še dodati, da tudi glede tega ne veljajo pogodbeni roki, temveč paricijski rok, kot ga sicer sodišče določi toženi stranki za izpolnitev zahtevka. Pritožba torej ni utemeljena.

Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na določilu člena 166/I v zvezi s členom 154/I ZPP. Tožnica je v odgovoru na pritožbo ponovila prejšnja pravna stališča in jih utemeljevala z vsebino pogodbe, ki pa so zaradi uporabe člena 28 cit. zakona, brezpredmetna, kot je to zgoraj obrazloženo. Zato pritožbeno sodišče tožnici v skladu s členom 155/I ZPP ni priznalo stroškov za vložitev odgovora na pritožbo.