VSK sodba Cpg 244/2007

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (tč. I./2.; II./2. in III.) p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I./1. ugotovilo, da je ničen sklep skupščine tožene stranke z dne 29.8.2005, v notarskem zapisniku pod z dne 29.8.2005, sprejet pod 7. točko dnevnega reda, ki se glasi: "V skladu s pogodbo o skupnem vlaganju in glede na to, da je delničar A. 29. avgusta odobril družbi posojila v skupnem znesku 9.252.077,14 EUR, se delničar T. d.o.o. zavezuje, da bo družbi odobril posojila ali druga finančna sredstva v višini 3.083.717,31 EUR po enakih ali ne slabših pogojih kot A. Posojila se vračajo v sorazmerju, navedenim v členih 4.1.1. in 4.1.2. pogodbe o skupnem vlaganju"; I./2. zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da so nični naslednji na tej sej sprejeti sklepi tožene stranke: "Za predsednika skupščine se izvoli odvetnik A.R. Sprejme se dnevni red s predlaganimi sklepi, kot izhaja iz nasprotnega predloga k dnevnemu redu. Sprejme se poslovno poročilo za leto 2004. G.H.S. se odpokliče iz funkcije finančnega direktorja, ga. I.J. pa se imenuje na to funkcijo. Upravi tožene stranke se podeli razrešnica za leto 2004. Za revizorja družbe v poslovnem letu 2005 se imenuje P. Uprava družbe mora pripraviti popravek cene proizvajalnih stroškov v skladu s pogodbo o skupnem vlaganju in načeli razporejanja stroškov za obdobje od 29. avgusta 2005 ter ga izročiti svetovalnemu odboru, da ta poda svoje mnenje (nasvet); sklep mora biti izvršen v 30 dneh; spremembo cene je treba zaračunati udeležencem ali podružnicam skupine ustrezne stranke ali tretjim osebam, ki jih določi posamezni udeleženec; od 30.8.2005 dalje morajo cene vseh izdelkov vključevati vse neposredne in posredne stroške ter jih je treba zaračunavati vsem kupcem (ta sklep je bil sprejet pod 8. točko dnevnega reda). Uprava družbe mora sprejeti vse potrebne ukrepe za izterjavo vseh odprtih terjatev do vseh kupcev in ne more dobavljati nobenih izdelkov družbe kupcem, ki niso poravnali svojih obveznosti (ta sklep je bil sprejet pod 9. točko dnevnega reda)."; II./1. razveljavilo sklepa skupščine, ki sta bila sprejeta pod 8. in 9. točko dnevnega reda; II./2. zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, da se razveljavijo preostali sklepi skupščine tožene stranke z dne 29.8.2005 (navedeni pod tč. I./2.); III. tožeči stranki naložilo, da mora v roku 15 dni toženi stranki povrniti 1.624,70 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje.

Proti navedeni sodbi je zoper njeno I.2. točko (razen v delu, ki se nanaša na izvolitev predsednika), II.2. točko (razen v delu, ki se nanaša na izvolitev predsednika) in III. točko izreka, tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka ter predlagala njeno spremembo, podrejeno pa razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da ni pravilno stališče sodišča, da tožnik ni dokazal, da skupščina toženca ni bila sklicana v skladu z 283/II. čl. ZGD; prezrlo je, da 17.5. čl. družbene pogodbe toženca določa, da družbo v razmerju do tretjih zastopajo predsednik odbora in še en direktor ali generalni direktor ali direktor skupno s prokuristom. Vabilo na skupščino, ki ga je podpisal le predsednik poslovodnega odbora torej ni izdano v skladu s prej navedenim členom družbene pogodbe, Poleg tega trditev tožnika, da je skupščino sklical predsednik poslovodnega odbora, torej samo en član uprave, pomeni glede obstoja sklepa poslovodnega odbora negativno dejstvo, ki ga tožnik ne more dokazovati. Sodišče tudi ni upoštevalo, da skupščina ni bila sklicana najmanj dva tedna pred pisnim obvestilom, kot to določa točka 14.3. družbene pogodbe. Nadalje sodišče meni, da kršitev sklepčnosti, določene v družbeni pogodbi (80 % osnovnega kapitala), nima za posledico ničnosti, vendar tožnik s tem ne soglaša, saj gre za kršitev temeljnega pogoja za uresničevanje pravic iz družbene pogodbe, ki ni združljiva z bistvom družbe z omejeno odgovornostjo. Odločanje družbenika kljub temu, da sklepčnost ni podana pa predstavlja tudi kršitev moralnih načel, zato so takšne odločitve nične tudi po 94. čl. Obligacijskega zakonika. Iz 449. čl. tedaj veljavnega ZGD jasno sledi, da vodenje poslov spada v pristojnost poslovodstva, tega ni dopustno prenašati na skupščino. Zato sta sklepa pod točko 8. in 9. dnevnega reda, ki se tičeta vodenja poslov, v nasprotju z bistvom družbe z omejeno odgovornostjo in nična. Prav tako niti ZGD niti družbena pogodba ne urejata instituta podelitve razrešnice članom poslovodnega odbora. Zato je sklep o podelitvi razrešnice ničen, saj ni v pristojnosti nobenega od organov navedene družbe. Sklepanje komentatorja ZGD, ki to dopušča, pa ni oprto na nobeno zakonsko določbo. Podrejeno še navaja, da je sodišče zavrnilo podrejeni zahtevek za razveljavitev sklepov skupščine pod točkami 1., 2., 3., 5. in 6., pri čemer razlog ni razviden. Ugotavlja namreč, da dejstvo, da so sklepi sprejeti na skupščini, ki ni sklepčna, predstavlja kršitev točke 14.6. družbene pogodbe in s tem razlog za razveljavitev, nadalje navaja, da je moralo oceniti, ali je podana katera od predpostavk iz 364/I. čl. ZGD (verjetno prav: 366/I. čl.), ob katerih je mogoče vložiti izpodbojno tožbo brez pravne posledice, da je sodišče ne bi obravnavalo po vsebini zaradi izostanka, vendar pa nato nikjer ne obrazloži, zakaj ta predpostavka glede navedenih sklepov ne bi obstajala in zakaj je zavrnilo zahtevke na razveljavitev teh sklepov. Poleg tega pa tožnik ni bil pravilno vabljen na skupščino, saj o vabilu ni odločil poslovodni odbor toženca, zato sta glede sklepov pod navedenimi točkami podani obe predpostavki za njihovo razveljavitev.

Tožena stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V odgovoru v celoti pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, to pa ponavlja tudi v pritožbi, da so sklepi, ki jih je tožena stranka sprejela na svoji skupščini dne 29.8.2005 nični, ker skupščina ni bila sklicana v skladu z 2. odst. 283. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), glede na to, da je ni sklical poslovodni odbor tožene stranke.

ZGD v besedilu, veljavnem v času sprejemanja sklepov skupščine tožene stranke (družbe z omejeno odgovornostjo), ki so predmet obravnavanega tožbenega zahtevka (do novele ZGD-H), v 1. alineji 359. čl. v zvezi s 456. čl. določa, da je sklep ničen, če je bil sprejet na skupščini, ki ni bila sklicana v skladu z 2. odst. 283. čl. tega zakona, razen če so se skupščine udeležili vsi družbeniki oz. so bili veljavno zastopani; 2. odst. 283. čl. ZGD med drugim določa, da o sklicu skupščine odloči uprava z navadno večino. V obravnavanem primeru iz družbene pogodbe izhaja, da ima tožena stranka poslovodni odbor, ki ga sestavljajo trije člani. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je v primeru, kakršen je obravnavani, skupščina pravilno sklicana tedaj, ko je o njenem sklicu odločil poslovodni odbor z navadno večino. Ko je to storjeno pa zadošča, da družbenike o sklicu obvesti kdorkoli izmed poslovodij. Pri svoji trditvi, da je bila skupščina v obravnavanem primeru sklicana nepravilno, se je tožeča stranka sklicevala na vabilo, iz katerega naj bi bilo po njenem mnenju razvidno, da je skupščino sklical predsednik poslovodnega odbora, torej le eden izmed njegovih članov. Na podlagi iste listine o sklicu pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da se sicer na njej dejansko nahaja podpis predsednika uprave tožene stranke, I.K., vendar pa se v uvodu nahaja jasen zapis, da je uprava tista, ki sklicuje skupščino družbenikov tožene stranke. Ker torej že listina sama, na katero se sklicuje pritožnica, napotuje na nasproten zaključek od tistega, za katerega se zavzema, ima prav sodišče prve stopnje, da bi morala tožeča stranka ponuditi dokaze, ki bi potrjevali njene navedbe in ne gre za negativno dejstvo, ki ga tožeča stranka ne bi mogla dokazovati. Za obravnavano zadevo pa tudi ne more biti relevantno vprašanje zastopanja tožene stranke v razmerju do tretjih oseb, kakršno je urejeno v 17.5. čl. družbene pogodbe tožene stranke (da družbo zastopajo predsednik odbora in še en direktor ali generalni direktor ali direktor skupaj s prokuristom); v obravnavanem primeru namreč ne gre za razmerja med družbo in tretjimi osebami in torej ne za vprašanje (ne)pravilnosti zastopanja tožene stranke, ampak gre za razmerja med družbo in njenimi družbeniki.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka v družbeni pogodbi vprašanje sklepčnosti in odločanja skupščine družbenikov uredila drugače, kot je to navedeno v 1. in 2. odst. 444. čl. ZGD, in sicer je v njeni 14.6. tč. navedeno, da je skupščina sklepčna, če je zastopana 80 % večina osnovnega kapitala; v obravnavanem primeru pa je bilo to določilo družbene pogodbe kršeno, ker je bil pri odločanju o vseh spornih sklepih, razen pri sklepu o izvolitvi predsednika skupščine, navzoč le družbenik A., ki je imel v času odločanja v osnovnem kapitalu 66,66 % delež. Zaradi navedene kršitve je tožeča stranka uveljavljala ničnostni razlog iz 3.alineje 359. čl. ZGD, in sicer nezdružljivost z bistvom družbe z omejeno odgovornostjo. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je takšen razlog lahko podan le v primeru, ko je sprejet sklep skupščine, ki pomeni poseg v kapitalska razmerja družbe oz. ki predstavlja kršitev določb, s katerimi se kogentno ureja ustroj družbe z omejeno odgovornostjo. Pri neupoštevanju v družbeni pogodbi določenega kvoruma pa ne gre za takšen poseg, ampak bi kvečjemu šlo za kršitev določbe družbene pogodbe pri sprejemanju sklepov, kar je v 2. tč. 1. odst. 364. čl. ZGD predvideno kot izpodbojni razlog. Zatrjevana postopkovna kršitev pa tudi ne bi mogla pomeniti ničnostnega razloga iz 4. alineje 359. čl. ZGD (nasprotje z moralo), saj je takšen razlog lahko podan le v primeru, ko je vsebina na skupščini sprejetega sklepa v nasprotju z moralo, v obravnavanem primeru pa takšen primer ni podan.

Pod 8. in 9. tč. dnevnega reda je skupščina tožene stranke sprejela sklep, s katerim je: upravi naložila, da pripravi popravek cene proizvajalnih stroškov in da morajo cene vseh izdelkov vključevati neposredne in posredne stroške ter jih je treba zaračunavati vsem kupcem (8. tč.); upravi naložila, da mora sprejeti vse potrebne ukrepe za izterjavo vseh odprtih terjatev do vseh kupcev in ne more dobavljati nobenih izdelkov družbe kupcem, ki niso poravnali svojih obveznosti (9. tč.). Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenima sklepoma sicer ugotovilo, da gre za vprašanja vodenja poslov, o katerih sicer odloča poslovodja (čeprav bi po mnenju pritožbenega sodišča vsaj v delu lahko šlo tudi za opravljanje nadzorne funkcije), vendar pa zaradi narave družbe z omejeno odgovornostjo, pri kateri je dopuščena večja angažiranost družbenikov pri upravljanju družbe in pri kateri pristojnosti med njenimi organi niso tako strogo razmejene kot v delniški družbi (tako napr. 6. odst. 282. čl. ZGD določa, da skupščina d.d. ne more odločati o vprašanjih vodenja poslov, razen če to zahteva uprava); zaradi možnosti, da družbeniki poleg v zakonu naštetih zadevah odločajo tudi o drugih zadevah, za katere tako določa ZGD ali družbena pogodba (zadnja alineja 439. čl. ZGD) in zato, ker je tudi v družbeni pogodbi tožene stranke vrsta določb, ki kažejo na to, da so družbeniki implementirali odločanje skupščine o nekaterih vprašanjih vodenja poslov (tč. 16.1.2. - 8., 9., 10., 11. družbene pogodbe), tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni možen zaključek, da bi navedena sklepa bila absolutno neveljavna oz. v nasprotju z bistvom d.o.o.

Skupščina tožene stranke je pod 5. tč. dnevnega reda sprejela sklep, da se upravi tožene stranke podeli razrešnica za leto 2004. Četudi niti ZGD in niti družbena pogodba ne urejata instituta podelitve razrešnice poslovodji družbe z omejeno odgovornostjo, kot to opozarja pritožnica, takšna odločitev tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne pomeni nezdružljivosti z bistvom družbe in torej ni ničen po 3. alineji 359. čl. ZGD.

Končno pa ni utemeljena niti pritožbena trditev, češ da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev podrejenega tožbenega zahtevka na razveljavitev sklepov skupščine pod točkami 1., 2., 3., 5. in 6. o sprejemu dnevnega reda, o sprejemu poslovnega poročila za leto 2004, o podelitvi razrešnice upravi toženca, o imenovanju revizorja za leto 2006 in o odpoklicu finančnega direktorja in imenovanju finančne direktorice. Gre za to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pooblaščenka tožeče stranke - družbenika - skupščino zapustila po tem, ko je bil sprejet sklep o izvolitvi predsednika skupščine in preden je skupščina glasovala o drugih z obravnavano tožbo izpodbijanih sklepih. ZGD v 366. čl. določa pogoje, pod katerimi lahko takšen nenavzoč družbenik izpodbija sklep skupščine, in sicer: v primeru, če mu je bilo protipravno preprečeno, da bi prisostvoval na skupščini; če na skupščino ni bil pravilno vabljen: če je skupščina odločila o zadevi, ki ni bila na dnevnem redu. Ker je v obravnavanem primeru sodišče ugotovilo, da je le glede sklepov pod 7., 8. in 9. tč. dnevnega reda skupščina odločala o zadevah, ki niso bile na dnevnem redu (sicer pa ni šlo za primer, da bi družbeniku bilo protipravno preprečeno prisostvovanje na skupščini, družbenik se je skupščine sicer udeležil, a je zasedanje zapustil), je glede sklepov pod 8. in 9. tč. zahtevku na izpodbijanje utemeljeno ugodilo (za sklep pod 7. tč. pa je itak ugotovilo, da je ničen), za ostale sklepe pa tožeča stranka ni izkazala ključne materialne predpostavke napovedi izpodbijanja in je zato sodišče prve stopnje podrejeni tožbeni zahtevek v preostalem delu utemeljeno zavrnilo (čeprav bi ostali sklepi sicer lahko tudi bili obremenjeni z razlogom izpodbojnosti). Vprašanje zatrjevane nepravilnosti vabljenja tožeče stranke na skupščino, ker da o vabilu ni odločil poslovodni odbor, je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo v okviru zatrjevane ničnosti iz 1. alineje 359. čl. ZGD (kršitev glede sklica skupščine), saj so tudi tožbene trditve šle v navedeno smer.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene zatrjevane kršitve določb postopka in niti takšne, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Hkrati je določilo, da nosi tožena stranka svoje stroške pritožbenega postopka, glede na to da ni v odgovoru na pritožbo navajala nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).