VSL sodba I Cpg 411/2007

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2005/05131 z dne 5. 7. 2005 razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek na plačilo 1.732,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2004 dalje zavrne, tožeči stranki pa se naloži v 15-ih dneh povrniti pravdne stroške tožene stranke v višini 368,80 EUR, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.
2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti 337,56 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2005/05131 z dne 5. 7. 2005 obdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka in s tem toženi stranki je naložilo plačilo 1.732,93 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 439,24 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka) in sklenilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov izvršilnega in pravdnega postopka tožene stranke.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo od tožene stranke uveljavljala povrnitev stroškov v zvezi z osemkratnim lisičenjem osebnega vozila v lasti tožene stranke, ki je bilo nepravilno parkirano, ter odškodnino zaradi odstranitve lisic s strani nepooblaščene osebe oziroma uničenja teh lisic. Po trditvi tožeče stranke naj bi navedeni stroški tožeči stranki nastali v obdobju od 7. 11. 2001 do 27. 7. 2002.

Ugotovljena dejanska podlaga sodišča prve stopnje, na katero je pritožbeno sodišče v postopkih majhne vrednosti vezano, je naslednja:

- tožena stranka je bila v obdobju, ko naj bi nastali stroški tožeči stranki v zvezi z lisičenjem vozila, lastnica spornega vozila;

- tožena stranka je osebno vozilo, ki je bilo predmet lisičenja, s pogodbo o operativnem leasingu z dne 12. 6. 2001 predala v uporabo liesingojemalcu E-B.B., d.d., iz Ljubljane za čas 36 mesecev do 20. 5. 2004.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala zgolj na okoliščini, da je bila tožena stranka v spornem obdobju lastnica vozila, ki je bilo predmet lisičenja, sklicujoč se na določbo 62. čl. Odloka o cestnoprometni ureditvi Mestne občine Ljubljana (Ur. l. RS, št. 33/2001 - v nadaljevanju Odlok). Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče tudi ugodilo tožbenemu zahtevku. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je takšna odločitev materialnopravno zmotna.

Pri obeh vtoževanih obveznostih (povrnitev stroškov lisičenja in nadomestilo vrednosti za odstranjene in izginule lisice) gre za stroške, ki izvirajo iz izvenposlovnega ravnanja osebe, ki je v nasprotju z veljavnimi cestnoprometnimi predpisi parkirala vozilo oziroma protipravno odstranila nameščene lisice na vozilu. Da bi tožeča stranka lahko uspešno uveljavljala povrnitev stroškov od tožene stranke kot lastnika vozila, bi morala biti podana ustrezna zakonska podlaga. Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi bilo navedeno protipravno ravnanje izvršeno s strani osebe, ki bi ravnala v imenu tožene stranke, s čimer bi bile podane predpostavke iz 1. odst. 131. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Če je bilo torej protipravno ravnanje, v posledici katere je nastala škoda tožeči stranki, povzročeno s strani tretje osebe, pa mora biti podana izrecna zakonska podlaga, ki bi vzpostavljala obligacijskopravno razmerje, na podlagi katerega bi bila tožena stranka zavezana tožeči stranki povrniti nastale stroške. V takem primeru gre za odgovornost za drugega. Obligacijski zakonik posamezne primere tovrstne odgovornosti ureja v čl. 141. do 148. Takšna oblika odgovornosti pa je lahko vzpostavljena tudi na podlagi drugih zakonskih določb. V spornem obdobju je na področju urejanja pravil javnega cestnega prometa veljal Zakon o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 30/98 s spremembami - v nadaljevanju ZVCP), ki je v 221. čl. urejal podlago za uveljavljanje povrnitve stroškov odvoza nepravilno parkiranega vozila, ki ogroža druge udeležence v cestnem prometu, na račun lastnika. Gre za stroške nujne intervencije za zavarovanje drugih udeležencev v cestnem prometu. ZVCP pa je vprašanje povračila stroškov zavarovanja in odstranitve ovire v prometu urejal v 5. odst. 110. čl., po katerem nosi stroške zavarovanja in odstranitve ovire tisti, ki je oviro povzročil. Samo v primeru, da ni mogoče ugotoviti, kdo je pustil vozilo, mora stroške poravnati lastnik vozila, ki je povzročilo oviro, razen, če mu je bilo vozilo neupravičeno odvzeto. Odgovornost lastnika vozila je torej subsidiarna. Tožeča stranka se je sklicevala na določbe Odloka, ki je imel podlago v 3. točki 1. odst. 18. čl. ZVCP, po katerem je lahko lokalna skupnost zaradi nemotenega in varnega prometa na občinskih cestah v naseljih odredila pogoje in način za odvoz nepravilno parkiranih vozil ter za postavitev naprave, s katero se prepreči odpeljati nepravilno parkirano vozilo. Vendar pa sam Odlok v poglavju o pogojih in načinu priklenitve nepravilno parkiranih vozil v 53. do 62. čl. v zvezi z lisičenjem ne daje podlage terjati plačila za lisičenje od lastnika vozila, če ta ni bil obenem tudi voznik. Tega vprašanja ne ureja niti 62. čl. Odloka. To pa pomeni, da tudi v samem Odloku ni podlage za vtoževani zahtevek v višini 68.000,00 SIT kot stroškov lisičenja vozila. Kot rečeno, bi bila ustrezna podlaga za tovrsten zahtevek samo v okviru določbe 5. odst. 110. čl. ZVCP, katere predpostavka je, da ni bilo mogoče ugotoviti voznika spornega vozila. Tožeča stranka pa v okviru trditvenih navedb ni ponudila trditev, ki bi vzpostavljale subsidiarno odgovornost tožene stranke kot lastnika vozila, to je, da ni bilo mogoče ugotoviti voznika vozila.

Ureditev Odloka v 62. čl., ki ureja vzpostavitev obveznosti lastnika vozila zaradi odstranitev lisic s strani nepooblaščene osebe ali namernega poškodovanja in uničenja ali odtujitve lisic na lastnika vozila, pa po mnenju pritožbenega sodišča nima podlage v zakonu. Vzpostavitev obligacijskega razmerja iz naslova povrnitve škode je lahko urejena samo z zakonom. Ker je Odlok navedeno vprašanje rešil izven subsidiarne odgovornosti lastnika vozila v smislu 5. odst. 110. čl. ZVCP, tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ne more uspeti zgolj s sklicevanjem na lastništvo vozila s strani tožene stranke. Ugotovljena dejanska podlaga s strani prvostopenjskega sodišča izkazuje, da tožena stranka na podlagi pogodbenega odstopa uporabe vozila v spornem obdobju ni imela v posesti.

Tožeča stranka torej ni izkazala predpostavk, na podlagi katerih bi od tožene stranke lahko uveljavljala povrnitev škode zaradi odstranitev in uničenja lisic s strani dejanskega uporabnika vozila. Ker je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje in podano trditveno podlage tožeče stranke nepravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (4. točka 358. čl. ZPP).

Sprememba odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka je narekovala tudi spremembo o stroških postopka (2. odst. 165. čl. ZPP). Ker je tožena stranka v postopku uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti potrebne stroške pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki kot potrebne stroške postopka priznalo v skladu z Odvetniško tarifo stroške za sestavo ugovora zoper sklep o izvršbi (300 točk) in prve vloge (300 točk) ter 2% materialnih stroškov (12 točk), skupaj 612 točk, kar povečano za 20% DDV znaša 337,09 EUR. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve plačane takse za ugovor (31,71 EUR). Od priglašenih pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo stroške za sestavo pritožbe (375 točk) in 2% materialnih stroškov (7,5 točk), kar skupaj z 20% DDV znaša 210,68 EUR ter povračilo takse za odgovor na pritožbo (126,88 EUR).