VSM sodba I Kp 422/2008

Pritožba obdolženca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca B.F. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s 25. členom KZ, obdolženca D.S. pa storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Obdolžencu B.F. je na podlagi določila prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ izreklo kazen deset mesecev zapora, obdolžencu D.S. pa po 50. členu KZ pogojno obsodbo, v njej pa mu po prvem odstavku 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ določilo kazen deset mesecev zapora. Po četrtem odstavku 52. člena KZ je obdolžencu D.S., upoštevaje kazen tri mesece zapora, določeno za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ, izrečeni s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča, opr. št. z dne, ki je postala pravnomočna dne, v kateri je bila določena preizkusna doba dve leti in kazen deset mesecev zapora, določeno v predmetni sodbi, po 2. točki drugega odstavka 47. člena določilo enotno kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec D.S. v preizkusni dobi treh let od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 49. člena KZ je obdolžencu D.S. v določeno kazen zapora vštelo čas, ki ga je ta prestal v priporu, po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je obdolženca B.F. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, obdolžencu D.S. pa po prvem odstavku 95. člena ZKP določilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 16,14 EUR in na 250,00 EUR odmerjeno povprečnino ter določilo, da je dolžan plačati tudi potrebne izdatke ter nagrado postavljenega zagovornika, o njihovi višini pa bo odločeno s posebnim sklepom, ko bodo ti stroški znani. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanko Š. U. oziroma njenega pooblaščenca s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 1.999,33 EUR napotilo na pravdo. Z isto sodbo je zoper obdolženca Ž.A. iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ, v zvezi s tem delom kazenskega postopka pa na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca proračun.

Proti obsodilni sodbi se je pritožil obdolženec B.F. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, podrejeno pa, da jo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da mu izreče pogojno obsodbo in določi v njej daljšo preizkusno dobo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba obdolženca B.F. neutemeljeno graja pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženega pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da sta obdolženca storila očitani jima kaznivi dejanji. Tak svoj zaključek je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki prvostopenjske sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja:

Obdolženec v pritožbi navaja, da je napačna ocena izpodbijane sodbe o nasprotju v njegovem zagovoru glede okoliščine kje je od soobdolženega S. kupil predmete, saj je vedno trdil, da jih je soobdolženec pripeljal k njemu domov. Sodišče je po njegovi oceni neutemeljeno verjelo obdolžencu S., ki je svoje izjave spreminjal sebi v prid, njemu pa ni verjelo, čeprav je kazniva dejanja, ki jih je storil, v kazenskih postopkih vedno tudi priznaval. Sicer pa bi morale obstajati sledi, če bi kaznivo dejanje storil, a jih ni bilo.

Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da obdolžencu B.F. ne verjame, ker je njegov zagovor posplošen in neprepričljiv in je različno navajal kraj nakupa predmetov, prav tako pa ni imelo razloga, da ne bi verjelo obdolžencu D.S., ki je podrobno opisal njuno vlogo pri izvršitvi kaznivega dejanja. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je upravičen, saj je obdolženec B.F. na glavni obravnavi dne najprej trdil, da je stvari (oškodovanki odtujene predmete) kupil na domu obdolženca S., nato pa, da mu jih je obdolženec S. pripeljal z avtomobilom in da ne ve, od kod zagovorniku obdolženca S. podatek, da bi kupil predmete pri njemu doma, saj soobdolženec doma sploh nima (l. št. 48 in 49). Pritožbeni očitek, da je sodišče neutemeljeno verjelo obdolžencu S., ki je izjave spreminjal sebi v prid, pa tudi ni utemeljen, ker je obdolženec S., s tem ko je kaznivo dejanje priznal in opisal njuni vlogi pri izvršitvi, obremenil tudi sebe in ne le pritožnika. Sodišče prve stopnje ne bi ravnalo prav, če natančnemu in prepričljivemu zagovoru obdolženca S. ne bi verjelo, saj je skladen z ostalimi dokazi, podrobneje navedenimi v izpodbijani sodbi (v tretjem odstavku na str. 8). Na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa okoliščina, da na kraju vloma niso bili najdeni prstni odtisi obdolženca F. ali druge sledi, ne more vplivati.

Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja obdolženca ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, zato je njegova pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

Obdolženec se pritožuje zoper odločbo o kazenski sankciji in predlaga izrek pogojne obsodbe z daljšo preizkusno dobo. Pritožba pa tudi v tem delu ni utemeljena. Preizkus odločbe o kazenski sankciji je pokazal, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo obdolžencu izrečene kazenske sankcije njemu v korist. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije, ter obdolžencu izreklo povsem ustrezno dolgo zaporno kazen. Za izrek pogojne obsodbe ni imelo zakonske podlage, saj je pravilno ugotovilo, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil v preizkusni dobi po izrečenih pogojnih obsodbah. Pogojno obsodbo pa sme sodišče izreči le, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo kazenske odgovornosti in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj (tretji odstavek 51. člena KZ). Ker podatki iz kazenske evidence za obdolženca ne dajejo podlage za takšen zaključek zaradi obsežne predkaznovanosti, izrek pogojne obsodbe ni utemeljen. Višina izrečene kazni pa je, tudi ob upoštevanju obdolženčevih zdravstvenih težav, glede na težo storjenega kaznivega dejanja in obdolženčevo predkaznovanost, prej nizka kot visoka.

Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženca odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

Iz istih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, ker je brez premoženja in na prestajanju zaporne kazni (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).