VSM sodba I Cp 1630/2008

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu (prvi odstavek izreka) ter v odločitvi o pravdnih stroških (tretji odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica lastnica parc. št. 762/3, stavbišče v izmeri 1556 m2 in stavba v izmeri 172 m2, vpisane pri vl. št. ... k.o. ... (1. odstavek izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da sta dolžna toženca v 15 dneh tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri parc. št. 762/3, vpisani v vl. št. ... k.o. ..., vpisala lastninska pravica na ime tožnice (Občina S.), sicer bo takšno listino nadomestila prvostopna sodba (2. odstavek izreka). Tožencema je sodišče prve stopnje še naložilo, da sta v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje nerazdelno dolžna povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 1.197,36 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje pa vse do plačila (tretji odstavek izreka).

Zoper obsodilni del prvostopne sodbe ter zoper odločitev o pravdnih stroških (prvi in tretji odstavek izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta toženca. Navajata, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je zaključilo, da sta I.W. in F.W. sporno nepremičnino podarila ali prodala za potrebe šole. Sodišče prve stopnje torej ni sprejelo dokazne ocene o pravni naravi navedenega pravnega posla. Čeprav sta toženca vseskozi ugovarjala pravnemu nasledstvu oz. aktivni legitimaciji tožnice, prvostopno sodišče tudi ni odgovorilo na vprašanje, komu sta W. to nepremičnino prodala ali podarila ter ali je tisti, ki je nepremičnino dobil podarjeno (oz. jo je kupil) res pravni prednik tožnice. V tem delu po prepričanju pritožbe sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sicer pa bi bilo potrebno pravni posel, sklenjen med takratnim Ljudskim odborom okraja M. oz. Občino M., na podlagi izpovedbe priče M.W. šteti kot pogodbo o brezplačnem najemu oziroma brezplačni uporabi zemljišča za določen čas, najemnik pa nepremičnine ne more priposestvovati. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožencev tudi zmotno zaključilo, da je bila tožnica v dobri veri, toženca pa v slabi veri. Lastninsko pravico s priposestvovanjem lahko pridobi samo dobroverni lastniški posestnik, torej tisti, ki ima stvar v posesti kot da je njegova, ter ne ve in ne more vedeti, da te pravice nima. Posestnik tako ne more biti dobroveren, če njegova posest ne temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice; tako ne more biti dobroveren lastniški posestnik ta, ki je pridobil posest nepremičnine na podlagi ustne pogodbe, saj je za veljaven prenos lastninske pravice na nepremičnini nujna pisna pogodba, le-ta pa v obravnavani zadevi nikoli ni bila sklenjena. Povsem napačen naj bi bil tudi prvostopni zaključek, da toženca nista bila v dobri veri, saj se dobra vera domneva. Sodišče prve stopnje je tudi samo, brez trditev tožnice, napačno zaključilo, da toženca nista bila v dobri veri, s tem pa zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost prvostopne sodbe. Toženca predlagata spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe v smeri zavrnitve tudi tega dela tožbenega zahtevka ter priglašata pritožbene stroške.

Tožnica na pritožbo tožencev ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Na prvi stopnji je bilo tudi pravilno in dovolj popolno ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje, nanj pa pravilno uporabljeno materialno pravo.

Neutemeljena je pritožbena graja bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko se ni opredelilo do pravne narave pravnega posla, s katerim sta I.W. in F.W. sporno nepremičnino odtujila za potrebe šole. Res je sicer, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni moglo zanesljivo zaključiti, ali sta prvotna lastnika sporne nepremičnine za potrebe šole le-to podarila ali prodala, vendar pa navedena okoliščina tudi po prepričanju sodišča druge stopnje za odločitev v obravnavani zadevi niti ni bila pravno relevantna. Pomemben je namreč le prvostopni zaključek, kot le ta izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na strani 7, da so namreč pravni predniki tožnice posest sporne nepremičnine pridobili na pravnoposlovni podlagi (in torej posest sporne nepremičnine temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice). Sodišče prve stopnje tudi povsem utemeljeno ni sledilo zatrjevanjem priče M.W., da bi bilo potrebno pravni posel, sklenjen med takratnim Ljudskim odborom okraja M. oz. Občino M., šteti kot pogodbo o brezplačnem najemu oziroma brezplačni uporabi zemljišča za določen čas. Opisana izpovedba namreč ni bila potrjena z izpovedbo nobene izmed med postopkom na prvi stopnji zaslišanih prič, ki so pravni posel med I.W. in F.W. in ustanoviteljem šole opisovale kot darilno oziroma kot prodajno pogodbo.

Ker je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku izrecno zaključilo, da je bila sporna parcela (št. 762/3 k.o. ...) vse od leta 1952 v posesti tožnice oz. njenih pravnih prednikov, je neutemeljena tudi pritožbena graja pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, v okviru katere toženca sodišču prve stopnje očitata, da ni odgovorilo na vprašanje, komu sta W. to nepremičnino prodala ali podarila ter ali je tisti, ki je nepremičnino dobil podarjeno (oz. jo je kupil) res pravni prednik tožnice. Sodišče prve stopnje je namreč dovolj izčrpno raziskalo dejansko stanje v zvezi s posestnimi predniki tožnice in svoje ugotovitve, ki temeljijo na izpovedbah zaslišanih prič in listinskih dokazih, izčrpno opisalo na strani 8 obrazložitve prvostopne sodbe, na katere se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, povzema pa le najpomembnejše. Leta 1952 je zemljišče od W. prevzela Občina R. oz. tedanja komuna R. (izpovedba priče J.H.), ki je takrat očitno spadala še pod občino M. C., začelo se je z gradnjo šole, v kateri se je nato do leta 1980 odvijal pouk. V letu 1999, ko se je delilo premoženje med Občino R. in S. ter L., je na sporni parceli stoječa šola prešla v last Občine S.. Kot premoženje Občine S. se vodi tudi v poslovnih knjigah; ko S. še ni bila samostojna občina, pa je bila last Občine R. (izpovedba priče S.T.). Po izpovedbah navedenih prič je bila torej vsakokratna občina (M.C., R. in končno S.) lastnica na sporni nepremičnini stoječe šole, šolo je imela v posesti in v njej vse do leta 1980 izvajala vzgojno-izobraževalno dejavnost, po letu 1980 pa se je šola z dovoljenjem občine uporabljala za različne potrebe krajanov (praznovanja, maševanje, taborniško in drugo dejavnost društev, hišniško stanovanje).

Slediti tudi ni mogoče pritožbeni graji prvostopnega zaključka, da je bila tožnica dobroverna posestnica sporne nepremičnine, toženca pa ob nakupu sporne nepremičnine nista bila v dobri veri. Čeprav je bilo pravnim prednikom tožnice tudi po ugotovitvi sodišča prve stopnje v letih 1969 - 1971 znano, da zemljiškoknjižno stanje ni urejeno, saj sta bila v letu 1969 v zemljiški knjigi kot lastnika sporne nepremičnine še vedno vpisana odsvojitelja le-te - I.W. in F.W., je bila tožnica po povsem sprejemljivem zaključku sodišča prve stopnje še vedno dobroverna posestnica sporne nepremičnine. Tak zaključek je sodišče prve stopnje namreč utemeljeno sprejelo ob upoštevanju, da je tožnica nepremičnino od navedenih fizičnih oseb pridobila na pravnoposlovni podlagi, pri čemer sta odsvojitelja odkup parcel izrecno priznavala (dopis Skupščine Občine M. - priloga A8), ter da so tožničini pravni predniki vse od leta 1952 do leta 2002 edini nemoteno uživali sporno nepremičnino in na njej celo zgradili osnovno šolo, pa temu nihče ni nasprotoval. Tožnica je torej upravičeno štela, da je sporna nepremičnina njena oz. da jo je z darilno (prodajno) pogodbo pridobila, čeprav je bila lastninska pravica v zemljiški knjigi vknjižena na darovalca (prodajalca). Po zatrjevani (in ugotovljeni) dejanski podlagi zahtevka naj bi torej tožnica sporne nepremičnine priposestvovala v obdobju od leta 1952 do leta 2002. V tistem času so priposestvovanje nepremičnin urejale pravne norme Občega državljanskega zakonika - ODZ (oziroma pravna pravila stvarnega prava, ki so se po drugi svetovni vojni razvila na podlagi ODZ), od leta 1980 naprej pa določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR. Navedenim sistemom stvarnopravnih norm je skupno, da so terjale kot pogoj za priposestvovanje dobroverno lastniško posest osebe, ki uveljavlja priposestvovanje - to je posest z voljo imeti stvar v posesti kot svojo stvar, in v dobri veri, da je stvar posestnikova last. Po že zgoraj obrazloženem nemotenem uživanju, pa tudi vzdrževanju sporne nepremičnine več kot 50 let, ter ob tako neizpodbiti pravni domnevi dobrovernosti posesti (drugi odstavek 72. člena ZTLR), je sodišče prve stopnje po prepričanju sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica sporno nepremičnino parc. št. 762/3 k.o. ... priposestvovala. Navedeni prvostopni zaključek tudi pravilno upošteva, da je v tistem času sodna praksa priznavala pridobitev lastninske pravice na nepremičnini brez vpisa v zemljiško knjigo na podlagi teorije o realizaciji pogodbe, zato samo dejstvo, drugačnega zemljiškoknjižnega stanja ni moglo omajati zaključka o dobroverni posesti tožnice oz. njenih pravnih prednikov (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na strani 9).

Po prepričanju pritožbe naj bi bil povsem napačen tudi prvostopni zaključek, da toženca ob pridobitvi lastninske pravice na sporni nepremičnini nista bila v dobri veri, saj se dobra vera domneva. Ob pravilni prvostopni ugotovitvi, da sta toženca dejansko postala lastnika sporne nepremičine šele z vknjižbo svoje lastninske pravice v zemljiški knjigi na podlagi pogodbe z dne 6.2.2002 (kot izhaja tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska v prilogi A), je povsem utemeljen tudi nadaljnji zaključek, da toženca ob vknjižbi svoje lastninske pravice na sporni nepremičnini nista bila v dobri veri. Tožencema je bilo namreč vse od leta 1977 po izrecni izpovedbi prvotoženca znano, kaj se dogaja s sporno nepremičnino, torej da le-ta ni v posesti njenih zemljiškoknjižnih lastnikov, ampak da na njej deluje šola, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje. Trditvi prvotoženca, da naj bi bila toženca v dobri veri, da bo sporna nepremičnina po koncu uporabe na njej zgrajene stavbe za potrebe šole prešla nazaj v last njenega prejšnjega lastnika, sodišče prve stopnje povsem utemeljeno ni sledilo. V šolski stavbi se je namreč pouk prenehal izvajati že v letu 1980, šola pa je še naprej ostala v posesti občine, ki je v njej krajanom dovoljevala zgoraj navedene dejavnosti. Ker se tako ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe v letu 2002, ki je bila podlaga za vknjižbo lastninske pravice na sporni nepremičnini na toženca, šolska dejavnost v na njej zgrajeni stavbi ni več izvajala več kot dvajset let, bila pa je še vedno v posesti tožnice, so neutemeljena zatrjevanja tožencev, da naj bi bila ob sklenitvi prodajne pogodbe (torej tudi v letu 2002) v dobri veri, da bo nepremičnina po prenehanju pouka pripadla nazaj h kmetiji odsvojiteljev. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, s tem ko je samo, brez trditev tožnice zaključilo, da toženca nista bila v dobri veri. S takim zaključkom po prepričanju sodišča druge stopnje prvostopno sodišče ni odločilo mimo trditvene podlage v spisu. Čeprav sicer tožnica ni izrecno zatrjevala nedobrovernosti tožencev, se je sodišče prve stopnje z vprašanjem dobrovernosti tožencev moralo ukvarjati zaradi zatrjevanja slednjih, da so bili ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe za sporno nepremičnino v dobri veri (da sta zemljiškoknjižna lastnika nepremičnine tudi njena dejanska lastnika). Zaključek o vprašanju dobrovernosti pa po naravi stvari v sebi vsebuje tudi odgovor na nasprotno vprašanje nedobrovernosti. Sicer pa sodišče druge stopnje dodaja, da gre v tem delu že za pravno sklepanje, torej za uporabo materialnega prava, ki je na podlagi trditvene podlage v spisu v domeni sodišča in ne v prosti dispoziciji strank.

Iz uvoda pritožbe sicer izhaja, da toženca prvostopno odločitev izpodbijata tudi v delu, v katerem je bilo odločeno o pravdnih stroških. Ker pa iz vsebine pritožbe ni mogoče razbrati, v čem toženca vidita nepravilnosti prvostopne odločitve o pravdnih stroških, jo je bilo potrebno preizkusiti zgolj v okviru po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov. Le-teh sodišče druge stopnje tudi v tem delu prvostopne odločitve ni zasledilo, kar je narekovalo potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe v celoti (353. člen ZPP).

Ker toženca s pritožbo nista uspela, krijeta v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje stroške pritožbenega postopka.