VSC sodba Cpg 74/2008

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila zneska 10.786,72 EUR s pp. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v višini 921,71 EUR v roku 15 dni.

Zoper to sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Vztraja, da gre v obravnavanem primeru za pravno praznino, saj bi to problematiko moral urejati Zakon o zavodih (ZZ). Meni, da je temu pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, ko je pravno podlago iskalo tudi v drugih sorodnih zakonih kot je na primer ZGD. Vendar pa je pri tem napačno uporabilo analogijo oz. je sploh ni uporabilo, s čemer je kršilo določbo 3. čl. Zakona o sodiščih. Tožeča stranka meni, da sta si inštituta zavoda in gospodarske družbe tako podobna, da se lahko uporabi zakonska analogija in torej določbe ZGD. Pri tem se sklicuje na določbo 502. čl. ZGD-1. Navaja, da bi ob uporabi stališča, na katerega se je postavilo sodišče prve stopnje, prišlo do prikrajšanja izstopajočega ustanovitelja na račun zavoda in tudi ostalih ustanoviteljev v primeru kasnejše likvidacije zavoda, saj bi si ustanovitelji, ki iz zavoda ne bi izstopili, razdelili celotno premoženje zavoda.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša povrnitev pritožbenih stroškov v višini sodne takse za pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v tožbi uveljavljala izplačilo denarne vrednosti svojega ustanoviteljskega deleža. Do izplačila tega naj bi bila upravičena zaradi svojega izstopa iz zavoda – iz tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. V obrazložitvi sodbe je med ostalim zapisalo:

“Sodišče ugotavlja, kar med pravdnima strankama niti ni sporno in to zatrjuje celo tožeča stranka sama, da niti ZZ niti Pogodba o ustanovitvi zavoda, ne vsebujeta določb, ki bi zavod (toženo stranko) zavezovale, da družbeniku, ki je iz zavoda izstopil, izplača njegov delež ali tržno vrednost deleža in da torej v matični normativni ureditvi ni pravne norme, ki bi lahko bila podlaga tožbenemu zahtevku. Iz 15. čl. Pogodbe o ustanovitvi tožene stranke izhaja, da so se ustanoviteljice zavezale zagotoviti sredstva za ustanovitev in začetek dela zavoda. Te povsem jasne določbe ni mogoče razumeti in razlagati v smislu, da gre za vplačilo ustanovnega deleža v toženi stranki. Sodišče še zaključuje, da bi morala takšne morebitne obveznosti tožene stranke, kot jih zatrjuje tožeča stranka, vsebovati pogodba o ustanovitvi tožene stranke. Upoštevaje določbo 8. čl. ZZ se namreč medsebojne pravice in obveznosti ustanovitelja in zavoda uredijo z aktom o ustanovitvi, kot je bilo že zapisano, pa takšnih določb ustanovitvena pogodba tožene stranke, ne vsebuje.”

Odločitev sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna.

Ne gre pritrditi tožeči stranki, da obravnavana materija v Zakonu o zadrugah (ZZ) ni urejena in da gre za pravno praznino.

Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje ZZ v 8. čl. določa, da se z aktom o ustanovitvi zavoda uredijo medsebojne pravice in obveznosti ustanovitelja in zavoda. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in kar pritožbeno ni izpodbijano, pa je bila tožena stranka ustanovljena s Pogodbo o ustanovitvi zavoda z dne 20.2.2003. Ustanoviteljice so se s pogodbo zavezale zagotoviti sredstva za ustanovitev in začetek dela zavoda, kar so določile v 15. čl. pogodbe. V 19. čl. pogodbe pa so ustanoviteljice določile možnost izstopa iz zavoda, torej iz tožene stranke. Določile pa so tudi, da z izstopom prenehajo vse pravice in obveznosti ustanovitelja.

Iz navedenega je zaključiti, da v obravnavanem primeru ne gre za pravno praznino, ker ZZ določa, da se razmerja med ustanovitelji in zadrugo uredijo z aktom o ustanovitvi. Akt o ustanovitvi (pogodba) pa določa le dolžnost sredstva zagotoviti, ne pa da iz teh izhajajo kake obveznosti zavoda, celo nasprotno v čl. 19 pogodba določa, da z izstopom prenehajo vse pravice in obveznosti ustanovitelja zavoda, kakor je to zatrjevala tudi tožena stranka, tožeča stranka pa temu ni oporekala.

Ker v obravnavanem primeru ne gre za pravno praznino, pa so tudi vsa pritožbena izvajanja in teoretiziranja o potrebnosti uporabe in vrstah analogije ter o v zvezi s temi zagrešeni kršitvi določb Zakona o sodiščih (ZS) neutemeljena.

Obrazložitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, zakaj ni možna analogna uporaba določb Zakona o gospodarskih družbah (ZGD oz. ZGD-1) in Obligacijskega zakonika (OZ), ni mogoče razumeti kot pritrditev stališču tožeče stranke, da gre v obravnavanem primeru za pravno praznino, kakor si to zmotno razlaga tožeča stranka, temveč gre zgolj za odgovor sodišča prve stopnje na postavljene trditve tožeče stranke.

Prav tako pa so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke o prikrajšanju izstopajočega ustanovitelja na račun ostalih ustanoviteljev in zavoda v primeru likvidacije zavoda, saj se je ustanovitelj samostojno odločil za izstop iz zavoda in je s svojim premoženjem svobodno razpolagal, ko se je odločil tega vložiti v zavod pod pogoji določenimi v pogodbi.

Pritožbo je bilo tako kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 Zakona o pravdnem postopku (ZPP)).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (I. odst. 154. čl. v zvezi s I. odst. 165. čl. ZPP).