VSC sodba Cpg 620/2006

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju z dne 14.4.2004, opr. št. Ig 2003/01957 pod tč. 1 in 3 vzdržalo v veljavi tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki glavnico 943.097,60 SIT in zakonske zamudne obresti od tega zneska od 13.10.2003 dalje ter izvršilne stroške 37.332,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.4.2004 dalje in pravdne stroške v znesku 251.370,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.5.2006 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi je tožena stranka navajala, da je tožeča stranka v izvršilnem predlogu zahtevala zakonske zamudne obresti od glavnice od dne vložitve izvršilnega predloga dalje. Izvršilni predlog pa je bil vložen 14.10.2003 in ne 13.10.2003. S tem, ko je sodišče prisodilo tožeči stranki zakonske zamudne obresti od glavnice od dne 13.10.2003, ji je prisodilo več, kot je sama zahtevala, s čemer je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodba ima s tem pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni moč preizkusiti, prav tako pa izrek sodbe nasprotuje sklepu o izvršbi, na katerega se sklicuje in obdrži v veljavi. Pritožba nadalje navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo, ko je v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da stališče tožene stranke, da upravičeno zadržuje 10 % pogodbene vrednosti posla do končnega obračuna z investitorjem, ni sprejemljivo. Kot razloge zato sodišče navaja, da v pogodbi med pravdnima strankama rok za izdelavo končnega obračuna za investitorja ni določen in da se zato uporabljajo posebne gradbene uzance, ki ta rok določajo ter da bi glede na VI. odst. 9. čl. pogodbe morale biti varščine plačane tožeči strani v roku 30 dni od prejema avalirane menice s strani tožene stranke. To pa po mnenju tožene stranke ni res. Pravdni stranki sta v 9. čl. pogodbe dogovorili obračun in plačilo del. V IV. odst. 9. čl. je jasno določeno, da si naročnik (tožena stranka) zadrži 10 % zaračunane vrednosti po posameznih situacijah do končnega obračuna z investitorjem, ki je bil v konkretnem primeru V. C. d.o.o. Ta odstavek jasno določa, da je imela tožena stranka pravico zadržati varščine vse do končnega obračuna z investitorjem. Tožeči stranki je bilo to povsem znano in je tak dogovor sprejela, saj je pogodbo podpisala. Pogodba pa velja takšna kot je in takšna kot sta jo pravdni stranki sklenili. 82. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v I. odst. določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako kot se glasijo. Tak dogovor pa je v skladu s 3. čl. OZ in ni v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli in je zato veljaven. Glede na to, da investitor ni bil stranka te pogodbe, tudi nikakor ne bi bilo mogoče v to pogodbo vključevati rokov, ki bi investitorja vezali, da izdela končni obračun. Zatorej posledično glede tega tudi ni mogoča uporaba posebnih gradbenih uzanc v zvezi z rokom za izdelavo končnega obračuna investitorja. Po mnenju tožene stranke pa je sodišče povsem zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je v sodbi navedlo, da bi tožena stranka morala varščine v višini 10 % plačati tožeči stranki v roku 30 dni od prejema avalirane menice, katero je tožena stranka prejela 28.7.2003 in se pri tem sklicevalo na V. odst. 9. čl. pogodbe, ki se ne nanaša na varščine, temveč na plačilo situacij. V. odst. 9. čl. pogodbe jasno določa, da je ne glede na ostala določila te pogodbe valuta plačil vseh situacij 30 dni od dneva izročitve garancij. To pa vsekakor ne velja za varščine, saj je v IV. odst. 9. čl. pogodbe jasno določeno, da jih ima tožena stranka pravico zadržati do končnega obračuna z investitorjem. V kolikor pa bi bilo za sodišče določilo V. odst. 9. čl. pogodbe sporno, bi moralo zaslišati obe pravdni stranki, da bi lahko ugotovilo skupni namen pravdnih strank v skladu z II. odst. 82. čl. OZ, česar pa sodišče ni storilo in je zato nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožene stranke in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožene stranke zavrže oz. podredno kot neutemeljeno v celoti zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov. Prav tako je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo (predlogom za izvršbo) uveljavljala zoper toženo stranko plačilo zneska 943.097,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe (predloga za izvršbo) dalje do plačila. Kot je razvidno iz potrdila Okrajnega sodišča v Celju o prejemu poštne pošiljke je bila ta sodišču poslana priporočeno po pošti dne 13.10.2003. Po določbi II. odst. 112. čl. ZPP se, če se pošlje vloga po pošti priporočeno ali brzojavno, šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču na katero je naslovljena. Torej je v obravnavanem primeru datum vložitve tožbe 13.10.2003 in ne 14.10.2003, kot to v pritožbi zatrjuje tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je tako s tem, ko je tožeči stranki prisodilo zakonske zamudne obresti od zneska glavnice za čas od 13.10.2003 dalje, prisodilo le to, kar je zahtevala tožeča stranka in nič drugega. Sodišče prve stopnje pa je dokazna predloga z zaslišanjem po toženi stranki predlaganih prič S. S. in K. U. ustrezno obrazloženo zavrnilo, izvedbe dokazov z zaslišanjem tožene stranke pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni predlagala. V pritožbi očitane kršitve tako v postopku na prvi stopnji niso bile storjene, prav tako pa ni bila storjena katera izmed tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti po II. odst. 350. čl. ZPP.

Na osnovi pritožbeno neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je tožeča stranka kot izvajalec po pogodbi sklenjeni s toženo stranko kot naročnikom izvršila krovsko kleparska dela in ta dela zaračunala z računom št. 6 v znesku 4,430.975,33 SIT, katerega je tožena stranka poravnala le delno, tako, da je ostal neporavnan vtoževani znesek 943.097,60 SIT, ob tem pa je tožena stranka s podpisom zapisnika o primopredaji z dne 19.6.2003 ob prisotnosti nadzora investitorja in ob prisotnosti izvajalca potrdila, da kvaliteta del ustreza, da so ta opravljena v skladu s pogodbo in projekti in zaključena, ter je tožeča stranka toženi stranki dne 28.7.2003, v skladu s sklenjeno pogodbo, izročila tudi avalirano menico, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni upravičena do zadrževanja zneska 10 % zaračunane vrednosti in da je bila tega dolžna plačati v roku 30 dni po prejemu avalirane menice, ki jo je prejela v zavarovanje kvalitete izvršenih del in vgrajenega materiala za čas garancijske dobe, torej v roku 30 dni po 28.7.2003.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je določilo V. odst. 9. čl. med pravdnima strankama sklenjene pogodbe jasno in ga je v skladu z določbo I. odst. 82. čl. OZ razlagati tako kot je zapisano. Čeprav je imela tožena stranka po IV. odst. istega člena pravico zadržati 10 % zaračunane vrednosti do končnega obračuna z investitorjem pa je bila glede na določilo V. odst. zadržana sredstva dolžna sprostiti v 30 dneh po izročeni garanciji, kar je tudi edino logično, glede na namen, kateremu služi zadrževanje dela zaračunane vrednosti gradbenih del.

Stališču tožene stranke, da določilo V. odst. 9. čl. pogodbe ne velja za zadržani znesek in da bi tega tožena stranka lahko zadržala vse do končnega obračuna z investitorjem (torej do 14.11.2005, kot navaja sama tožena stranka v pritožbi) tako ni pravilno in je celo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj bi tožeča stranka, ki je vsa dela pravilno izvršila (in jih je tožena stranka kot taka prevzela že 19.6.2003) in izročila garancije že 28.7.2003, na plačilo morala čakati nerazumno dolgo. Poleg tega pa tožena stranka ni zadržala le 10 % zaračunane vrednosti, temveč več kot toliko, zadržanega zneska pa očitno ni plačala tožeči stranki niti po 14.11.2005.

Po presoji pritožbenega sodišča je tako sodišče prve stopnje tako tudi materialnopravno pravilno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo in toženi stranki naložilo plačilo vtoževanega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe, torej od 13.10.2003 dalje do plačila in ji v posledici takšne odločitve naložilo tudi plačilo vseh stroškov postopka.

Pritožbo tožene stranke je bilo tako zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Pravdni stranki sta dolžni nositi vsaka svoje pritožbene stroške. Tožena stranka zaradi tega, ker s pritožbo ni uspela (čl. 154/I in 165/I ZPP), tožeča stranka pa zaradi tega, ker njen odgovor ni bil potreben, saj ni pripomogel k razjasnitvi zadeve (čl. 155/I ZPP).