VSK sodba Cp 947/2007

Pritožba se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da sta tožnika lastnika parcel vpisanih v vl. št. 44 k.o. S. in sicer parc. št. 1173, 1174/1, 1174/2, 1175, 1363/1, 1364/1, 1389, 1390, 1524, 1525, 1109, 134, 1100, 1131/1, 1192, 1193, 1341, 1441, 1442, 1191, 1305, 1306, 1339, 1426, 1427, 1160, 1161, 1528 in 1529, v vl. št. 46, k.o. S. parc. št. 2775/1, 2775/2 in 2776 ter vl. št. 50 k.o. S. parc. št. 2171, 2172 in 2173, vsak do ? nerazdelno ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna priznati in tožnikova izstaviti pravno veljavne zemljiškoknjižne listine na podlagi katerih si bosta tožnika lahko vknjižila lastništvo teh nepremičnin na svoje ime v zemljiški knjigi. Tožečo stranko je sodišče obvezalo, da mora prvotoženi stranki povrniti 377,53 EUR, (prej 90.471,00 SIT) pravdnih stroškov, drugotoženi stranki pa 275,41 EUR (prej 66.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku petnajstdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju tožnikov je sodba nepravilna, neobrazložena in nejasna. Zatrjuje, da se je Jugoslavija z Londonskim Memurandumom obvezala, da ne bo izvajala nikakršnih zakonskih ali administrativnih ukrepov pregona zoper osebe in njih premoženje iz bivše cone B in da bodo vsi pripadniki italijanske etične skupine iz tega ozemlja uživali enake pravice in svoboščine kot državljani Jugoslavije. Torej je v Memurandumu bila jasno določena prepoved nacionalizacije, saj državljanom Jugoslavije ni bilo moč nacionalizirati premoženja po ZNZGP. Že iz tega razloga je prvostopna odločitev napačna in diskriminatorna. Po sprejetju Uredbe o izvajanju zveznih zakonov na ozemlju bivše cone B leta 1954 se ZNZGP ni izvajal, glede na obveze iz Memuranduma vse do 8.10.1992, ko je bila izdana uredba o črtanju 6. točke Uredbe iz leta 1954. Za takšno spremembo pa ni bilo podlage, saj so obveze iz Memuranduma še vedno veljale. Poleg tega pa je na tem območju začelo veljati tudi Navodilo (Ur. l. FLRJ št. 53/48) izdano na podlagi pooblastil iz 3. člena ZNZGP spremembe s katerim je bilo ministru za pravosodje dano zakonsko pooblastilo, da še posebej določi izjeme od nacionalizacije, kar je v Navodilu tudi storjeno. Sodišče prve stopnje glede vsebine Navodila, posebej XII. točke, ne daje nikakršne obrazložitve, oz. pravi le, da je bilo dedovanje tožnikove matere A.S. leta 1961 ob smrti njene matere, zato je bila ta že 8.10.1972 lastnica in ker je bila tuja državljanka so se predpisi o nacionalizaciji izvajali glede na zatečeno stanje. Takšno stališče je hudo zmotno. Določba XII. točke Navodila se ne nanaša samo na pridobitev dediščine in to že zato ne, ker po 8.10.1972 pridobljeno premoženje na kakršenkoli način po tujcih ni bilo nacionalizirano. Navodilo iz XII. točke določa, da 5. člen Uredbe o nadzoru nad prometom z nepremičninami, po katerem lahko tujci pridobijo lastnino na nepremičnini v naši državi po zakonitem dednem nasledstvu, z določbami ZNZGP spremembe ni razveljavljena in lahko tujci tudi po uveljavitvi ZNZGP spremembe pridobijo lastnino na nepremičninah v naši državi. Uredba iz leta 1972 nima posebnih določb (končnih ali prehodnih), ki bi govorile, da velja le za naprej. Jezikovna in teološka razlaga določbe XII. točke Navodila in Uredbe o prometu z nepremičninami (Ur. l. 24/48) povsem jasno vodita do zaključka, da je dedovanje ne glede ali je nastopilo pred 8.10.1972 ali po tem datumu, če je šlo za zakonito nasledstvo, je bila jasna izjema od nacionalizacije. V Navodilu namreč v XII. točki jasno piše, da lahko tuj državljan pridobi v FLRJ nepremičnino po zakonitem dednem naslovu tudi po uveljavitvi 7.a člena ZNZGP kar daje jasno razumeti, da jo je brez nevarnosti za nacionalizacijo lahko pridobil tudi pred uveljavitvijo 7.a člena ZNZGP. Zakaj bi zakonodajalec sprejel predpis s katerim bi nacionaliziral nepremičnine tujcev, ki so jih podedovali pred uveljavitvijo ZNZGP spremembe leta 1948 istočasno pa bi za podedovane nepremičnine po zakonitem dednem nasledstvu po uveljavitvi 7.a člena ZNZGP določil izjemo od nacionalizacije. Po pravni analogiji ob odsotnosti vsakršnih prehodnih in končnih določb v ZNZGP in v Uredbi iz leta 1972 je povsem jasno, da velja po XII. točki navodila in ob uporabi Uredbe o prometu z nepremičninami v FLRJ izjema od nacionalizacije za vse podedovane nepremičnine po tujcih po zakonitem dednem nasledstvu, ki so bile podedovane pred uveljavitvijo 7.a člena ZNZGP in ne glede kje in kdaj je ZNZGP začel skupaj z navodilom veljati. To je tudi velja na vsem ostalem ozemlju Jugoslavije, zakaj torej ne velja za območje bivše cone B. Drugačna razlaga je v nasprotju z mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificirala Jugoslavija in za katere je Slovenija pravna naslednica. Pobijana sodba očitno temelji na pravnem stališču Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 537/2001, ki pa je očitno pravno zmotno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kajti sodba je konsistentna in obrazložena. Napačne so trditve v pritožbi, da je bila z Londonskim Memurandumom prepovedana nacionalizacija za jugoslovanske državljane po Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (v nadaljevanju ZNZGP – Ur. l. FLRJ št. 98/46). To ne drži, kajti ravno s tem zakonom so bila najprej nacionalizirana zasebna gospodarska podjetja in to jugoslovanskim državljanom. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da so se predpisi o nacionalizaciji izvajali glede na zatečeno stanje na tem območju, to je na dan 8.10.1972. Sama nacionalizacija pa ni bila odvisna od vprašanja na kakšni pravni podlagi (s pravnim poslom, dedovanje in drugim) je tuj državljan postal lastnik premoženja, ki je nacionalizirano, kar jasno izhaja iz časovnega zaporedja veljavnosti posameznih predpisov na različnih območjih Republike Slovenije v okviru tedanje Jugoslavije. Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij - ZNZGP je najprej nacionaliziral gospodarska podjetja. Z Novelo tega zakona (objavljeno v Ur. l. FLRJ št. 35/48) pa so bile nacionalizirane še nepremičnine, ki so bile last tujih državljanov, tujih ustanov, ali tujih zasebnih ali javno pravnih oseb (7.a člen ZNZGP). Ta Novela je določila, da se z dnem njene uveljavitve nacionalizirajo in preidejo v državno last vse nepremičnine, ki so last tujcev, če ne gre za izjeme, ki so bile določene v 2. odst. istega člena. Ta izjema ni bila predpisana za nepremičnine pridobljene z dedovanjem temveč so bile iz nacionalizacije izvzete nepremičnine kmetov, ki so sami obdelovali svojo zemljo, stanovanjske zgradbe, ki so jih lastniki rabili za svojo stanovanje ter nepremičnine predstavništev tujih držav, ki so bile uporabljene za službene potrebe. Nacionalizacija torej ni bila odvisna od vprašanja na kakšni pravni podlagi je tuj državljan postal lastnik premoženja, ki se je nacionaliziralo. Ta Novela je sprva veljala le na ozemlju, ki je bilo pod jurisdikcijo takratne FLRJ ne pa na območju takratne cone B kamor se je jugoslovanska jurisdikcija razširila šele po sklenitvi Londonskega Memuranduma in po sprejetju Zakona o veljavi Ustave, zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju na katerega se je razširila Civilna uprava FLRJ (Ur. l. FLRJ št. 45/54). Na podlagi pooblastila iz tega zakona je takratni zvezni izvršni svet sprejel Uredbo o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju na katerega se je razširila Civilna uprava FLRJ, s katero je bil podrobneje urejen način izvajanja zakonov med drugim tudi ZNZGP. Pri slednjem pa je Uredba v 6. odst. 6. člena določila, da se 7.a člen ZNZGP, ki se nanaša na nacionalizacijo nepremičnin tujih državljanov na tem ozemlju ne uporablja. Pogoj za nacionalizacijo so zato na tem območju nastopili šele s spremembo Uredbe, ki je črtala izjemo iz 6. odst. 6. člena Uredbe. Ta sprememba pa je začela veljati 8.10.1972. Nacionalizacija je nastopila na podlagi zakona tako, da je premoženje prešlo v državno last na originalen način. Četudi je mati tožnikov premoženje podedovala pred uveljavitvijo ZNZGP na območju bivše cone B ji je bilo premoženje pravilno nacionalizirano, saj ni izpolnjevala izjemnih pogojev, ki so izključevali nacionalizacijo in so bili navedeni v 2. odst. 7.a člena ZNZGP. Uredba in Navodilo iz leta 1948, ki ju sicer pritožba pravilno povzema se glede na vsebino zgoraj citiranih predpisov lahko nanaša le na tiste tujce, ki so pridobili nepremičnine z dedovanjem po 8.10.1972, kar pa ni ta primer. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.