VSK sodba I Cp 1359/2005

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 515.715,96 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.10.2003 dalje do plačila, zavrne.
Tožeča stranka je dolžna toženi strani povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 356,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne po prejemu te sodbe dalje do plačila, vse v 15 dneh.

Okrajno sodišče v I. je z izpodbijano sodbo obsodilo toženo stranko na plačilo 515.715,96 SIT odškodnine za razlaščene nepremičnine. Ugotovilo je, da zahtevek ni zastaral, saj je bila nepremičnina razlaščena šele v letu 2003, čeprav je bila dejansko odvzeta iz uporabe že v letu 1991. V letu 1991 izplačani znesek gre šteti za nadomestilo za uporabnino odvzete parcele in ga zato ni mogoče vštevati v odškodnino. Sodišče je še ugotovilo, da ima zemljišče na podlagi Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin družbenega plana Občine I. ter lokacijskega načrta za mednarodni mejni prehod J. z maja 2003 status nezazidanega stavbnega zemljišča. Ker je tožena stranka izjavila, da odškodnini ne nasprotuje, če se zemljišče izkaže za stavbo, je zahtevek utemeljen tudi po višini.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in v pritožbi navaja, da je sodišče v sodbi povzelo nekaj odločilnih dejstev, ki so v nasprotju z listinami in izjavami strank v postopku, da so si razlogi sodbe med seboj v nasprotju, ter da je sodišče s tem storilo bistveno kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče tako zaključuje, da že izjava tožene stranke glede cene zemljišč potrjuje tezo, da je o razlastitvi spornih zemljišč mogoče govoriti šele v letu 2003, kar je v nasprotju z vsemi ugovornimi navedbami in trditvami tožene stranke v tem postopku in v upravnem postopku. Tožena stranka je namreč vseskozi nasprotovala tožbenemu zahtevku po temelju. Če bi bila res sporna samo višina, bi se postopek nadaljeval po 6. odstavku 106. člena Zakona o urejanju prostora (ZureP-1) v nepravdnem postopku. Nasprotno, zgolj višina zahtevka ni bila sporna in jo je tožena stranka priznala zaradi načela hitrosti in ekonomičnosti postopka. V nasprotju z listino, to je zapisnikom o obravnavi za določitev odškodnine z dne 4.10.1991, je zaključek, da je v letu 1991 plačani znesek šteti kot nadomestilo za uporabo. Sodišče je tudi napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Predmetno zemljišče je bilo odvzeto iz posesti v letu 1991 in takrat je bilo opredeljeno kot kmetijsko zemljišče. Tožena stranka je ves čas postopka trdila, da je imelo zemljišče v času odvzema (1991) status kmetijskega zemljišča in le, če bi se izkazalo, da je imelo v letu 1991 status nezazidanega stavbnega zemljišča, ne bi nasprotovala plačilu razlike. Tožeči stranki nista z ničemer prispevali k spremembi statusa zemljišča po odvzemu. Sodišče je napačno ugotovilo, da je bilo plačilo v letu 1991 nadomestilo za uporabo, saj iz vseh listinskih dokazov jasno izhaja, da je šlo za plačilo odškodnine. Ker je bilo potrebno vzpostaviti mejne točke, v kratkem času ni bilo mogoče izpeljati vseh zahtevnih postopkov razlastitve. Tožeči stranki pa je bilo jasno, da gre za popolno razlastitev zemljišča in da se pogovarjajo o odškodnini za razlaščena zemljišča. Zemljišče je bilo torej razlaščeno v letu 1991, takrat je bila plačana odškodnina, kar pomeni, da je bil sporazum dejansko izpolnjen, le prenos v zemljiški knjigi je bil izvršen šele v letu 2003. Zato je napačna tudi zavrnitev ugovora zastaranja. Tožena stranka predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo spremeni in zahtevek zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Iz razlogov sodbe izhaja, da je bila sporna nepremičnina tožnikoma odvzeta iz posesti v letu 1991. Tožnika sta takrat pri Občini I. podpisala sporazum, s katerim sta pristala na s strani tožene stranke določeno odškodnino v postopku razlastitve parc.št. 507/2 k.o. J.. Ta postopek pa v letu 1991 ni bil pravno formalno zaključen. Od takrat dalje tožnika nepremičnine nista mogla več uporabljati, čeprav sta bila v zemljiški knjigi še vedno vpisana kot lastnika. Tožena stranka je na predmetnem zemljišču pridobila lastninsko pravico šele z odločbo Upravne enote I. z dne 27.8.2003. Pritožba utemeljeno opozarja, da na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja ni pravilen sklep prvostopnega sodišča, da je pri sporazumu 4.10.1991 šlo le za plačilo nadomestila za uporabo zemljišč. Iz zapisnika z dne 4.10.1991 namreč nedvoumno izhaja, da je šlo za obravnavo v zadevi sporazumne določitve odškodnine za razlaščeno zemljišče. Po takrat veljavnem Zakonu o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini je bila sporazumna določitev odškodnine za razlaščeno zemljišče ena od faz postopka, vsebino sporazuma in zapisnika o sporazumu je urejal 50. člen. Ta zapisnik je imel po izrecni določbi tretjega odstavka moč izvršilnega naslova. Res je bil prenos lastninske pravice izvršen šele z odločbo o razlastitvi v letu 2003, vendar to samo po sebi ne pomeni, da ni bila odškodnina določena in plačana že pred izdajo odločbe, posebej, ker so bile nepremičnine dejansko odvzete iz posesti tožnikov že v letu 1991 ob vzpostavitvi mejnih točk in izgradnji mejnega prehoda. Prvostopno sodišče se je postavilo na napačno materialnopravno izhodišče, to je, da je šlo za dva različna postopka (odvzem iz posesti v letu 1991 in razlastitev v letu 2003). Dejansko gre za eno samo razlastitev, postopki v zvezi s katero so pač trajali od leta 1991 do 2003, zato tožeča stranka ni upravičena do nove (druge) odškodnine po odločbi iz leta 2003 in je njen zahtevek neutemeljen. Pritožbeno sodišče zato niti ni obravnavalo ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na status odvzetih zemljišč. Ker je prvostopno sodišče dejstva ugotovilo pravilno, napačno pa je uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ker je sodba spremenjena, je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških. Po določbi 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi izgubi, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške. Tožena stranka je imela v postopku na prvi stopnji in v pritožbenem postopku stroške s sestavo tožbe in pritožbe, z zastopanjem na enem naroku in za potne stroške na relaciji K. - I. - K., kar skupaj znaša 356,12 eurov.