VSL sodba I Cpg 806/2006

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
2. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 1.101.65 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

V okviru izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na vrnitev terjatve, ki jo je iz naslova prodajnih pogodb v višini 120.788.900,00 SIT imela tožeča stranka do M. S. in ki jo je tožena stranka zaprla na podlagi verižne kompenzacije z dne 21.12.2001, realizirane 13.2.2002 (tč. I. izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da pravno dejanje pravdnih strank verižne kompenzacije, sklenjene med pravdnima strankama in M. S., s katerim so se dne 21.12.2001 poravnale medsebojne obveznosti in terjatve v znesku 120.788.900,00 SIT, storjeno v korist tožene stranke, nima pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke (tč. II.1. izreka) ter tudi zahtevek na plačilo zneska 120.788.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.12.2001 do plačila (tč. II.2. izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 2.357.894,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega roka do plačila (tč. III. izreka).

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka zaradi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Iz pritožbenih navedb je razvidno, da tožeča stranka ne izpodbija odločitve prvostopenjskega sodišča v tistem delu, ki predstavlja sklep o delnem zavrženju tožbe (tč. I. izreka). Zato je pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča preizkušalo zgolj v tistem delu, ki predstavlja meritorno odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke (tč. II. izreka).

Tožeča stranka je pravno podlago za uveljavljanje tožbenega zahtevka utemeljevala na določbah 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS, št. 67/93-58/2003 - v nadaljevanju ZPPSL). Za uspešno izpodbijanje dolžnikovih pravdnih dejanj po tem določilu morata biti izkazana tako objektivni kot subjektivni element izpodbojnosti samega dejanja. Za subjektivni element izpodbojnosti je potrebno, da je posamezen upnik, v korist katerega je bilo izpodbijano dejanje storjeno, vedel ali bi moral vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko finančno stanje v času izpodbijanega dejanja. Trditveno in dokazno breme o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti je na strani tožeče stranke, razen ko gre za primere, ko se vedenje za dolžnikovo slabo ekonomsko finančno stanje domneva (4. odstavek 125. člena ZPPSL). Če hoče torej tožeča stranka prevaliti trditveno in dokazno breme v zvezi z (ne)obstojem subjektivnega elementa izpodbojnosti na toženo stranko, mora zatrjevati domnevno bazo iz 4. odstavka 125. člena ZPPSL. V kolikor te domnevne baze ne zatrjuje, je na njeni strani trditveno in dokazno breme za obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti v skladu s 1. odstavkom 125. člena ZPPSL.

Tožeča stranka se v okviru trditvenih navedb ni sklicevala na domnevno bazo iz 4. odstavka 125. člena ZPPSL. V skladu z navedenim je prvostopenjsko sodišče moralo zgolj preizkusiti, ali je tožeča stranka ponudila trditve in predlagala dokaze glede obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti. Tožeča stranka je v tožbi s tem v zvezi zgolj zatrdila, da je tožena stranka vedela za slabo ekonomsko stanje stečajnega dolžnika, saj je bila lastnik stečajnega dolžnika in hkrati njegov direktor.

Da bi sploh bilo mogoče govoriti o subjektivnem elementu izpodbojnosti, je potrebno najprej izkazati, da je stečajni dolžnik v času izpodbijanega dejanja bil v slabem ekonomsko finančnem stanju. Iz povzetih trditev tožeče stranke je razbrati, da je tožeča stranka to objektivno okoliščino tudi zatrjevala. Ali pa je to okoliščino tudi dokazala, pa je potrebno presoditi na podlagi dokazov, ki jih je v zvezi s tako postavljenimi trditvami ponudila. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da tožeča stranka te okoliščine ni izkazala.

Tožeča stranka je v dokaz svojih trditev v tožbi ponudila zgolj listine v zvezi z izvedbo izpodbijanega dejanja (predlog kompenzacije A7) ter izkaz o evidentiranju realizacije izpodbijanega posla pri Agenciji RS za plačilni promet (A3 in A4) in vpogled v sodni register. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka s temi dokazi ni uspela izkazati svojega slabega ekonomsko finančnega stanja v času izpodbijanega dejanja. Po mnenju pritožbenega sodišča je neutemeljen očitek, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo dokazne listine, to je potrdila Agencija za plačilni promet z dne 13.2.2002 (A3), ki naj bi sam po sebi utemeljeval tožbeni zahtevek. Tožeča stranka izpodbija učinek pravnega dejanja, ki ga je sama storila v korist tožene stranke. Če je kot izpodbojno dejanje opredeljena tristranska verižna kompenzacija, je učinek tega dejanja v smislu prenehanja medsebojnih obveznosti subjektov takega posla nastopil v trenutku, ko so udeležene stranke medsebojno izrazile voljo za sklenitev tovrstnega posla (28. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Zgolj sprovedba takšnega dejanja v smislu knjigovodskega zapiranja terjatev, ki se izkazuje s sporočilom Agencije RS za plačilni promet za pravno učinkovanje takšnega dejanja ne more biti odločilno. Kdaj je prišlo do učinka izpodbijanega dejanja, je torej odvisno od vprašanja, kdaj je prišlo do vzajemnega soglasja volje podpisnikov kompenzacije. Pritožbeno sodišče sicer v tem smislu soglaša s pritožbenim očitkom, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je zgolj na podlagi izpovedbe zaslišane tožene stranke in M. S. sklepalo, da je učinek nastopil že 27.1.2001 in ne šele dne 21.12.2001, ki je naveden kot datum podpisa predloga kompenzacije (A7). Vendar pa ta napačna dokazna ocena ne more biti odločilna za presojo utemeljenosti pritožbe. Tudi v kolikor bi prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je do sklenitve izpodbijanega posla dejansko prišlo 27.1.2001, še ne bi bilo mogoče sklepati, da je tožeča stranka izkazala subjektivni element izpodbojnosti, saj ni izkazala slabega ekonomsko finančnega stanja tožeče stranke v času izpodbijanega dejanja. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo priti do drugačnih ugotovitev, če bi vpogledalo v stečajni spis tožeče stranke, iz katerega bi moralo ugotoviti, da stečajne mase tožeča stranka nima. Tožeča stranka je res v pripravljalni vlogi z dne 8.4.2003 v dokazne namene predlagala vpogled v stečajni spis opr. št. St 59/2002 Okrožnega sodišča v Ljubljani. Predlagala pa ga je v dokaz trditev o obsegu stečajne mase, ki da ne zadostuje za poplačilo upnikov, ne pa trditev o slabem ekonomsko finančnem stanju tožnika v času izpodbijanega posla.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, kjer očita prvostopenjskemu sodišču, da bi subjektivni element izpodbojnosti moralo ugotoviti ob upoštevanju domneve iz 2. točke 4. odstavka 125. člena ZPPSL. Kot rečeno tožeča stranka v trditvenih navedbah ni zatrjevala navedene domnevne baze, v okvir katere med drugim spada tudi časovna opredelitev datuma vložitve predloga za začetek stečajnega postopka. To dejansko okoliščino je tožeča stranka prvič navedla šele v pritožbi, zato gre v tem okviru za pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP).

Na podlagi navedenih ugotovitev se tako izkaže kot pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka v okviru trditev in dokaznih predlogov ni uspela izkazati subjektivnega elementa izpodbojnosti dejanja tožeče stranke, ki je predmet tožbenega zahtevka. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna povrniti nastale potrebne stroške pritožbenega postopka toženi stranki (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je v tem okviru toženi stranki kot potrebne stroške priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo (2000 točk) povečane za 20 % DDV in upoštevaje vrednost točke po odvetniški tarifi (0,459 EUR).