UPRS Sodba III U 309/2016-8

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4242-524/2015-11 z dne 21. 10. 2015, odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je tožeči stranki z izpodbijano odločbo določila znesek dolga, nastalega na podlagi 204. člena Carinskega zakonika (v nadaljevanju CZ), za tovorno vozilo znamke daimler chrysler, iz tarifne oznake 8704 22 99 KN, s TARIC kodo 00 in s carinsko vrednostjo 6.000,00 EUR, v višini 2.935,28 EUR. Določila je, da mora tožeča stranka ta znesek poravnati v roku 10 dni od vročitve odločbe, sicer se bo del dajatev poravnal iz položene varščine v višini 1.320,00 EUR, za preostali znesek pa bo uveden postopek izvršbe in bodo za vsak dan zamude zaračunane zakonite zamudne obresti.

2Prvostopenjski organ je pojasnil, da je predlog za vknjižbo zneska dajatev pri Finančne uradu Koper, kot pristojnemu organu po kraju nastanka carinskega dolga, podal Generalni finančni urad. Iz predloga izhaja, da so naši organi od pristojnih carinskih organov iz Augsburga v Nemčiji prejeli zaprosilo za administrativno pomoč, saj so ugotovili, da tožeča stranka, sicer prevoznik iz Bosne in Hercegovine, opravlja na območju Evropske unije nedovoljeno kabotažo. V postopku z voznikom je bilo namreč ugotovljeno, da opravlja prevoz blaga iz Slovenije v Francijo, vendar pa pri sebi ni imel dovolilnic za mednarodni prevoz. Ker tožeča stranka ni imela dovoljenja za Slovenijo, tudi ne more opravljati kabotažnega prometa po predpisih znotraj carinskega območja EU ter je zato na podlagi a. točke prvega odstavka 204. člena CZ nastal carinski dolg.

3Prvostopenjski organ navaja, da je v postopku ugotovil, da je voznik tožeče stranke blago skupne mase 2.410,00 kg prevzel dne 13. 11. 2014 v Kopru in je zato Slovenija izhodiščna država za prevoz znotraj EU ter s tem pristojna za odmero davkov. Blago je bilo namenjeno v Francijo. Voznik ni imel dovolilnice za prevoz blaga v mednarodnem prometu, zaradi česar tožeča stranka tudi ne bi smela izvajati kabotažnega prevoza. 104. člen Zakona o prevoznih v cestnem prometu (v nadaljevanju ZPCP-2) namreč določa, da tuji prevoznik ne sme opravljati prevoza blaga iz Republike Slovenije v tretjo državo in obratno, razen če to ni določeno v mednarodni pogodbi. Republika Slovenija je sicer sklenila Sporazum med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o prevozu oseb in stvari v mednarodnem cestnem prometu (Uradni list RS, št. 69/00; MP, št. 17/00, v nadaljevanju BBHMCP), vendar pa ta v prvem odstavku 11. člena določa, da je za tak prevoz potrebna dovolilnica, ki pa je v obravnavanem primeru voznik ni imel. Prvostopenjski organ je zato na podlagi določb CZ tožeči stranki obračunal uvozne dajatve, pri tem pa izhajal iz ugotovitve nemških organov, ki so za tovorno vozilo, s katerim se je opravljal prevoz, določili carinsko vrednost v višini 6.000,00 EUR, kar je upošteval kot podlago za izračun dajatev.

4Odločitev prvostopenjskega organa je po pritožbi tožnika potrdilo Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ), ki je z odločbo z dne 8. 7. 2016 pritožbo tožeče stranke zavrnilo. V obrazložitvi izpodbijane določbe je drugostopenjski organ pritrdil vsem argumentom prvostopenjskega organa. Podrobneje je pojasnil, da je bila tožeči stranki uvozna dajatev obračunana kot carinskemu dolžniku za rabljeno tovorno vozilo, s katerim je opravljal prevoz, njegova vrednost pa temelji na oceni nemških carinskih organov. Ugotavlja, da je tožeča stranka ravnala v nasprotju z drugim odstavkom 87. člena CZ, po katerem bi moral biti slovenski carinski organ obveščen o prevozu in za katerega bi bilo treba pridobiti dovoljenje. V obravnavani zadevi ni sporno, katero vozilo tožeče stranke in kdaj je vstopilo v carinsko območje Skupnosti, kot tudi ni sporno, da je bilo namenjeno v Francijo. Sporno pa je ali je tožeča stranka, glede na tehnične podatke tovornega vozila, lahko kot prevoznik opravljala prevoz blaga med državama članicama Skupnosti, ne da bi za to potrebovala dovoljenje za prevoz v smislu določb 13. člena BBHMCP. 11. člen BBHMCP določa, da lahko prevozniki tak promet opravljajo le na podlagi dovolilnic, ki jih ena pogodbenica izda drugi pogodbenici. Dopustno je, da pristojni organi neposredno ali na podlagi sklepov Mešane komisije iz 20. člena BBHMCP za določen čas dovolijo prevoz stvari med obema državama, kot tudi tranzit preko njunih ozemelj brez dovoljenj. 1. točka prvega odstavka 13. člena BBHMCP odloča, da taka dovoljenja niso potrebna za prevoz z motornimi vozili do 6 ton skupne mase ali nosilnostjo do 3,5 ton. To pomeni, da je dovolilnica potrebna, kolikor prevoznik prekorači enega od tako določenih pogojev. V konkretnem primeru je bila skupna masa vozila večja ob 6 ton, saj je imel tovor težo 2.410 kg, masa vozila pa je znašala 5.400 kg. Tožeča stranka se ob tem sicer sklicuje na spletno stran Ministrstva na infrastrukturo, vendar pa je tu predstavljeno stališče glede sporazuma, ki ga je o izvajanju prevozov Slovenija sklenila z Republiko Hrvaško, medtem ko taka razlaga za sporazum, ki je bil sklenjen z Bosno in Hercegovino, ni bila sprejeta, pa četudi gre v obeh sporazumih za enako dikcijo dogovora.

5Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, tožena stranka pa naj ji tudi povrne stroške postopka. Meni, da je za obravnavani postopek ključna določba 1. točke 13. člena BBHMCP, ki določa, da dovoljenje po prvem odstavku 11. člena tega sporazuma ni potrebno za prevoz z motornimi vozili do 6 ton skupne mase ali nosilnostjo do 3,5 ton. Določba je po mnenju tožeče stranke jasna in jo je mogoče razumeti le tako, da dovolilnica ni potrebna, kolikor ima vozilo do 6 ton skupne mase, pri tem pa nosilnost ni pomembna, kot tudi v primeru, ko ima vozilo nosilnost do 3,5 ton, pri tem pa skupna masa ni pomembna. Mejni vrednosti sta namreč določeni alternativno z veznikom "ali". Tožena stranka si to določbo razlagata v nasprotju z njeno jezikovno razlago. Tožeča stranka se je v pritožbi sklicevala na dokument Ministrstva za infrastrukturo, ki dikcijo pojasnjuje prav na tak način, ta argument pa je tožena stranka zavrnila z napačno razlago, da naj bi bilo to stališče veljavno le za sporazum, ki ga je Slovenija sklenila s Hrvaško, ne pa tudi za sporazum, sklenjen z Bosno in Hercegovino, pa četudi gre v obeh primerih za enako dikcijo. Takšno argumentiranje je arbitrarno, samovoljno in brez pravne podlage, saj je to dodaten argument, ki govori v prid razlagi tožeče stranke. Tožena stranka je s svojim stališčem zato tožeči stranki kršila tudi ustavno zagotovljeno pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Stališče tožene stranke izključuje tudi dokument, ki ga je na svoji spletni strani objavilo Ministrstvo za infrastrukturo in iz katerega izhaja, da sta mejni vrednosti v sporazumu določeni alternativno ter da takšna razlaga velja za vse države, vključno z Bosno in Hercegovino. Tožeča stranka torej ni potrebovala dovolilnice za prevoz in je bil zato izračun zneska carinskega dolga določen nezakonito.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in pri dosedanjih utemeljitvah. Poudarja, da je mešana komisija sprejela le tolmačenje sporazuma, ki ga je Slovenija sklenila s Hrvaško, ne pa tudi tolmačenja sporazuma, ki ga je sklenila z Bosno in Hercegovino. Gre za bilateralna sporazuma, kar pomeni, da tega, kar je bilo s sporazumom sklenjeno s Hrvaško, ni mogoče enostavno prenesti tudi na sporazum z Bosno in Hercegovino. Sodišču predlaga, naj tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

K točki I izreka:

7Tožba je utemeljena.

8Med strankama ni sporno, da je voznik tožeče stranke, pravne osebe iz Bosne in Hercegovine, dne 13. 11. 2014 v Kopru prevzel blago skupne mase 2.410,00 kg in da ga je nameraval odpeljati v Francijo. Prav tako ni sporno, da je bila masa tovornega vozila, s katerim se je opravljal prevoz, 5.400,00 kg, njegova nosilnost 3.490,00 kg in da za prevoz blaga iz Slovenije v Francijo ni bila izdana dovolilnica. Sporno pa je, ali tožeča stranka tako dovolilnico za prevoz sploh potrebovala. Od odgovora na to vprašanje je odvisna tudi odločitev ali je tožeča stranka dolžna plačati dajatve, ki jih je z odločbo odmeril prvostopenjski organ glede na vrednost vozila, kot so jo ocenili carinski organi v Nemčiji, ki so voznika zaustavili in izvedli kontrolo.

9Prvi odstavek 104. člena ZPCP-2 določa, da tuji prevoznik ne sme opravljati prevoza blaga iz Republike Slovenije v tretjo državo in obratno, razen če ni to posebej določeno v mednarodni pogodbi. Slovenija se je z Bosno in Hercegovino o prevozu oseb in stvari v mednarodnem cestnem prometu dogovorila z BBHMCP. Prvi odstavek 11. člena tega sporazuma določa, da lahko pravozniki opravljajo prevoz stvari med državama pogodbenicama, v tranzitu čez njuno ozemlje ali prevoz za in iz tretjih držav na podlagi dovolilnic, ki jih ena pogodbenica izda drugi pogodbenici na podlagi njenega zahtevka. Izjeme od tega splošnega pravila določa 13. člen BBHMCP, ki v 1. točki prvega odstavka določa, da dovoljenje ni potrebno, kolikor se prevoz izvaja z motornimi vozili do 6 ton skupne mase ali nosilnostjo do 3,5 ton. Med strankama ni sporno, da je skupna masa vozila in tovora v obravnavanem primeru znašala več kot 6 ton, in sicer 7,81 ton, da pa je bila nosilnost manjša od 3,5 ton, in sicer 3,49 ton.

10Kljub temu, da sta stranki soglasni o nosilnosti vozila in njegovi skupni masi, kot tudi o času in namembnemu kraju prevoza, pa različno tolmačita določbo 1. točke prvega odstavka 13. člena BBHMCP. Tožena stranka namreč trdi, da morata biti za prevoz brez dovolilnice izpolnjena oba pogoja in da dikcija te določbe pomeni, da mora prevoznik iz Bosne in Hercegovine, kolikor eden od pogojev ni izpolnjen, za prevoz pridobiti dovolilnico, medtem ko tožeča stranka trdi, da sta pogoja določena alternativno, torej da dovolilnica ni potrebna, kolikor je izpolnjen eden od pogojev. Sodišče ugotavlja, da je presoja odvisna od tolmačenja besede "ali" v tekstu 1. točke prvega odstavka 13. člena BBHMCP, torej od tega, kako si razlagamo določbo sporazuma, da dovoljenje ni potrebno "za prevoz z motornimi vozili do 6 ton skupne mase ali nosilnostjo do 3,5 tone". Sodišče meni, da se beseda "ali" v predpisih, tudi sporazumih, uporablja zato, da določa možnost izbire. Kolikor ima zakonodajalec, oziroma tisti, ki določen predpis sprejme, v mislih, da morata biti kumulativno izpolnjena dva ali več pogojev, uporablja besedo "in". V obravnavanem primeru zato, po mnenju sodišča, beseda "ali" kaže, da sta pogoja določena alternativno, torej da za prevoz brez dovolilnic zadošča, da znaša skupna masa vozila do 6 ton, ne glede na nosilnost, ali pa da je nosilnost vozila manjša od 3,5 ton, ne glede na skupno maso vozila. Ker je slednji pogoj voznik tožene stranke, torej pravne osebe iz Bosne in Hercegovine, izpolnjeval, to pomeni, da je izvajal prevoz, za katerega, skladno z določbo 1. točke prvega odstavka 13. člena BBHMCP ni potreboval dovoljenja. Hkrati to pomeni, da obračun uvoznih dajatev ni bil upravičen.

11Glede na vse navedeno sodišče zaključuje, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo in je zato izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

12Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopala odvetniška družba.