VSK sklep II Cp 719/2006

Pritožbi se ugodi, sklep v izpodbijanem ugodilnem delu (kolikor je ugovoru dolžnika delno ugodeno) in v odločbi o stroških r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Odločitev o pritožbenih stroških upnika se pridrži za končno odločitev.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 16.8.2005 ugovoru dolžnika delno ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo nad zneskom 3.472.580,56 SIT in nad tem zneskom predlog za izvršbo zavrnilo. O stroških je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške ugovornega postopka.

Zoper sklep sta se pritožila tako upnik kot dolžnik. Dolžnik je vložil vlogo, ki jo je naslovil na pritožbo zoper odločitev, ki je sodišče niti še ni sprejelo, to je zoper "zavrnilni del sklepa". Sodišče prve stopnje, ki torej ni odločilo o vseh zahtevkih, ki so bili predmet ugovornega postopka, je zato štelo ta predlog kot predlog, da se izda dopolnilni sklep v smislu 327. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in ugovor, kolikor mu ni bilo ugodeno, zavrnilo (sklep z dne 20.3.2006). Zoper ta sklep se dolžnik ni pritožil. Sodišču druge stopnje je zato predložena le pritožba upnika, ki se pritožuje zoper ugodilni del sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje delno ugodilo ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi, izdan na predlog upnika.

Upnik je v pritožbi navedel, da so podani vsi pritožbeni razlogi. Postopek je kršen, saj iz izreka sklepa ni jasno, kaj pomeni "nad tem zneskom predlog za izvršbo zavrne". Ali to pomeni, da je predlog utemeljen le za golo glavnico 3.472.580,56 SIT in upnica ni upravičena niti do zamudnih obresti, v tem primeru izrek nasprotuje obrazložitvi, kjer ji sodišče priznava obresti od 17.2.2005 dalje. Upnik soglaša z razlogi sodišča glede uporabe materialnega prava, ki se nanaša na metodo obračunavanja obresti do uveljavitve ZPOMZO-1, ne pa s stališčem, da se ne sme pripisati obresti glavnici in z tem od tako dobljenega zneska upoštevati novo glavnico za linearni obračun obresti po tem obdobju. Opozarja, da je predlog za izvršbo vložil na podlagi izvršilnega naslova, sodbe, ki je bila izdana na podlagi tožbe, vložene leta 1996. S sodbo pa so mu priznane zakonske zamudne obresti, zato je razlogovanje sodišča prve stopnje, da upnici ne gredo obresti od neplačanih obresti zaradi določbe 381. čl. OZ nepravilno, po drugi strani pa je že Vrhovno sodišče RS v zadevi III Ips 50/2004 dne 26.10.2004 sprejelo načelno stališče, da se zakon uporabi glede na čas nastanka terjatve, torej ni razlogov, da se ne bi tudi za način obračunavanja in pripisovanja obresti sprejelo isto stališče. Opozarja tudi, da sodna praksa ne priznava takega načina obračunavanja obresti, kot se zanj zavzema sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Uporaba 381. čl. OZ namreč podpira neplačevanje dolžnika. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Upnica je, na kar tudi sama opozarja v pritožbi, predlog za izvršbo vložila na podlagi pravnomočne sodbe sodišča, s katero je dolžniku naloženo, da ji plača v izvršilnem naslovu navedene zneske glavnic z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na podlagi te sodbe (sodba Delovnega sodišča v K. z dne 24.1.2002 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 14.10.2004) je upnica dne 11.3.2005 vložila predlog za izvršbo zaradi izterjave zneska 6.935.066,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.2.2005 dalje ter izvršilnih stroškov z obrestmi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnica pri izračunavanju obresti zaradi zamude s plačili oz. neplačil, le-te obračunavala po konformni metodi do uveljavitve Zakona o obrestni meri zamudnih obresti - ZPOMZO-1, ki je določil obračun zamudnih obresti po metodi enostavnega obrestovanja - linearni metodi, zatem pa po linearni metodi s tem, da je skupni seštevek glavnice in nateklih obresti do 27.6.2003 obrestovala po linearni metodi. Obrestovanje obresti pa ni dovoljeno, zato je delno ugodilo ugovoru, saj je ugotovilo, da obračun po konformni metodi glede na dolgovani znesek in obdobje zamude da rezultat, da je dolžnik dolgoval poleg glavnice na dan 16.2.2005 v znesku 5.090.393,00 SIT še zamudne obresti od dneva zapadlosti vsakega posameznega zneska do 27.6.2003, obračunane po konformni metodi v znesku 13.234.228,34 SIT in zakonske zamudne obresti od 28.6.2003 do 16.2.2005 obračunane po linearni metodi v znesku 1.331.800,22 SIT, skupaj torej 19.656.421,56 SIT in ker je dne 17.2.2005 dolžnik upnici že plačal 16.183.841,00 SIT, dolžnik dolguje še glavnico 3.472.580,56 SIT na dan 17.2.2005. Zato je sklep o izvršbi razveljavilo nad zneskom 3.472.580,56 SIT in v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo.

Upnica v zvezi s tem pravilno opozarja, da je predlog za izvršbo vložila na podlagi izvršilnega naslova, na podlagi katerega lahko od dolžnika terja navedene glavnice z obrestmi od dne, ki so določno opredeljeni v izvršilnem naslovu. Metoda izračuna obresti do uveljavitve ZPOMZO-1, torej po konformni metodi, je pomenila, da so se obresti obračunavale sproti, revalorizacija obveznosti je bila sestavni del obrestne mere. To je sodišče prve stopnje upoštevalo, saj so upnici obresti priznane z izvršilnim naslovom, vendar pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno v nadaljnjem obdobju, pri linearnem izračunu, vzelo kot osnovo le glavnico in ne vsote glavnice in do 27.6.2003 nateklih obresti. Kot osnovo za obračun zakonskih zamudnih obresti za obveznosti dolžnika bi moralo sodišče prve stopnje, kot pravilno poudarja upnica, vzeti glavnico po izvršilnem naslovu z zamudnimi obrestmi, obračunanimi po konformni metodi do 27.6.2003 (dejansko gre za sprotno obračunavanje valorizacije in pripisovanje h glavnici, in je bila osnova za obrestno mero revalorizacija obveznosti) in od tako ugotovljenega skupnega zneska gredo upnici od 28.6.2003 obresti po linearni metodi do 17.2.2005. Zaradi navedenega stališča je materialno pravo delno zmotno uporabljeno, zato ni ugotovljeno, ali in koliko dolžnik upnici še dolguje, pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sklep v izpodbijanem delu (ugodilni del) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v tem obsegu, da o zadevi ponovno odloči, napotki pa niso potrebni, saj so razvidni že iz gornje obrazložitve. Zaradi razveljavitve sklepa je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi stroškovno odločbo in tudi odločitev o pritožbenih stroških upnice pridržalo za končno odločitev (165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju.