VSK sodba I Cpg 320/2006

Pritožba tožene stranke se zavrne in v izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo in ugotovilo, da tožnikova plačila denarnih sredstev na TRR toženca dne 03.06.2004 v višini 15.759,00 SIT, dne 21.06.2004 v višini 24.426,00 SIT, dne 09.07.2004 v višini 62.932,00 SIT, dne 28.09.2004 v višini 51.006,00 SIT in dne 30.12.2004 v višini 69.922,00 SIT nimajo učinka proti stečajni masi tožnika v stečaju in je tožena stranka dolžna vrniti v stečajno maso tožnika znesek 224.115,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.09.2005 dalje vse do plačila, v roku 8-ih dni pod izvršbo, glede pravdnih stroškov pa odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v znesku 42.370,00 SIT v 8-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.08.2006 dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper to sodbo se v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno, pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitve določb postopka in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da je tožba na izpodbijanje pravnih dejanj sestavljena iz dveh zahtevkov, to je iz oblikovalnega in iz dajatvenega, vrnitveni zahtevek pa nastane šele z ugoditvijo oblikovalnemu zahtevku na izpodbijanje pravnega dejanja. V konkretnem primeru pa je tožeča stranka uveljavljala ugotovitveni zahtevek, za katerega pa ni izkazala pravnega interesa. Iz obrazložitve sodbe tudi ni razvidno, katere dokaze je sodišče izvedlo v dokaznem postopku in zato s tem v zvezi tudi ni podana dokazna ocena. Sodišče prve stopnje se sklicuje le na prebranje listin od A1 do A35, ni pa povedalo, katere listine je v konkretnem stečajnem spisu prebralo. Tudi kar se tiče vedenja za slabo ekonomsko stanje dolžnika se sodišče ni opredelilo do izpovedi direktorja tožene stranke in same dolžnice, tako da v tej smeri prave obrazložitve ni. Neupravičeno pa je sodišče prve stopnje priznalo tudi stroške tožeče stranke za prihod njenega zakonitega zastopnika na sedež sodišča, saj je neobičajno, da ima tožeča stranka sedež v N., zakoniti zastopnik pa prebiva drugje in za svoj prihod na sodišče zaračunava stroške.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi, ki je spor majhne vrednosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Kolikor se tožena stranka v pritožbi spušča v vprašanje dokazne ocene in pravilnih ugotovitev dejanskih okoliščin, s tem napada sodbo iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa glede na to, da gre za spor majhne vrednosti, v skladu s 1.odst. 458.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v pritožbi ni več dopustno. Zato so neutemeljene in neupoštevne navedbe tožene stranke o tem, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo, ali je tožena stranka morala vedeti za slabo ekonomsko stanje. Sodišče je pri izvedbi dokaza izrecno navedlo, katere listine je prebralo, med temi listinami pa je tudi stečajni spis opr.št. St, kot je to predlagala tožena stranka. Neutemeljena pa je tudi trditev tožene stranke, češ da je v konkretnem primeru tožeča stranka postavila ugotovitveni zahtevek, za katerega bi morala izkazati pravni interes, in ne oblikovalnega zahtevka, ki pa je predpogoj za uveljavitev dajatvenega. Formulacija zahtevka za izpodbijanje pravnih dejanj v stečaju se formalno res glasi kot ugotovitveni zahtevek, ki pa to po vsebini ni, saj gre dejansko za uveljavljanje tega, da določena pravna dejanja tožnika nimajo učinka proti stečajni masi tožnika v stečaju. Tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, pri čemer je sodišče prve stopnje med potrebne stroške tožnika priznalo tudi stroške stečajnega upravitelja za dvakratni prihod na sodišče, je pravilna. Gre za to, da je zakoniti zastopnik tožnika stečajni upravitelj, ki ga je postavilo sodišče. Če ta ne prebiva v kraju, v katerem je sedež stečajnega dolžnika, mu je treba stroške za prihod na sodišče vsekakor priznati. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.