VSL sklep I Cpg 1295/2001

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je tožeča stranka kot taksna zavezanka dolžna plačati sodno takso za tožbo v znesku 38.046,00 SIT ter kazensko takso v znesku 19.023,00 SIT. Istočasno pa je taksni zavezanki naložilo, da mora dolžno takso v skupnem znesku 57.069,00 SIT plačati v 60 dneh. Tožeča stranka je v pravočasni pritožbi navedla, da je že dne 27.01.2000 dolžno takso v znesku 36.577,00 SIT plačala ter predložila potrdilo o njenem plačilu. Priglasila je pritožbene stroške. Pritožba je utemeljena. Če ima taksni zavezanec sedež v tujini, pa ne plača takse tedaj, ko nastane taksna obveznost, ugotovi sodišče po končanem postopku s sklepom, koliko znaša neplačana taksa in kazenska taksa, ter naloži taksnemu zavezancu, da v roku, ki ne sme biti krajši kot 30 dni in ne daljši kot 90 dni od prejema odločbe, plača dolžno takso (1. odst. 28. čl. Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST)). Torej zakon posebnega opominskega postopka ne predvideva. Kazenska taksa v višini 50 % vrednosti neplačane takse se zato odmeri po končanem postopku takrat, kadar sodna taksa ni bila plačana ob nastanku taksne obveznosti (prim. 2. odst. 28. čl. ZST). V konkretnem primeru pa sodišče prve stopnje po končanem postopku taksni zavezanki s sedežem v tujini kazenske takse ni odmerilo. Z opominom z dne 13.12.1999 (redna št. 5) jo je namreč pozvalo le k plačilu takse za tožbo in za sodni opomin v skupnem znesku 36.577,00 SIT, ki jo je taksna zavezanka dne 27.01.2000 tudi plačala (potrdilo o plačilu na list. št. 12). Ker je bilo plačilo sodne takse tako opravljeno pred izdajo izpodbijanega sklepa, z dne 08.06.2001 (redna št. 6), s katerim je bilo ugotovljeno, koliko naj bi znašala neplačana taksa in posledično kazenska taksa, sodišče prve stopnje za njegovo izdajo ni imelo dejanske podlage. Kaznovanje taksnega zavezanca je namreč predvideno le v primeru, če sodna taksa do izdaje sklepa iz 1. odst. 28. čl. ZST ni plačana. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in izpodbijani sklep v celoti razveljaviti (ob smiselni uporabi 3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)). Sodišče druge stopnje je pri tem odločilo, da tožeča stranka sama krije stroške pritožbe. Postopek izterjave sodnih taks je namreč posebna vrsta postopka, v katerem se določbe ZPP glede povrnitve pravdnih stroškov ne uporabljajo smiselno, ampak stranka sama krije svoje stroške.