VSL sodba II Cp 1398/2001

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 35.700,00 SIT v prvem odstavku I. točke izreka zniža za 20.000,00 SIT ter se za znižani del, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, v II. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 32.523,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.5.2001 do plačila, v osmih dneh. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in pritožba tožeče stranke v celoti zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pustilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 99/01042, z dne 6.7.1999, v veljavi v I. točki izreka za 35.700,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.4.1998 do plačila ter v celoti v 3. točki izreka, za presežek v znesku 18.750,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.4.1998 do plačila, pa je sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka sklepa). Pod II. točko izreka sklepa pa je toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki sorazmerni del pravdnih stroškov v znesku 34.494,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Zoper sodbo sta se v roku pritožili obe pravdni stranki, tožeča zoper zavrnilni del sodbe iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da vzdrži v veljavi sklep o izvršbi v celoti, tožena stranka pa zoper obsodilni del iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe Zakona o prometnem davku (v nadaljevanju ZPD). Po navedenem zakonu je bil davčni zavezanec v skladu z 22. členom zasebnik, ki je opravljal storitev, v konkretnem primeru je to tožnik. Davek pa je dejansko bremenil končnega kupca oziroma končnega koristnika storitve in je ta dolžan ta davek trpeti in ga tudi plačati davčnemu zavezancu, ki ga plača državi. Prometni davek namreč ni cena storitve, pač pa je dajatev državi, ki ni sestavni del cene. Pravdni stranki sta se medsebojno dogovorili za ceno urne postavke za posamezni delovni stroj in je ta urna postavka dohodek obrtnika. Na tako dogovorjeno ceno se glede na veljavni zakon iz tistega časa obračuna tudi prometni davek. Nikjer namreč ni bilo govora o tem, da bi bil prometni davek vračunan v ceni. Zato bi sodišče moralo sklep o izvršbi pustiti v veljavi v celoti in ga ne razveljaviti za obračunani prometni davek. Takšno pravno stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani pod opr. št. I Cp 767/96, z dne 10.2.1998. Tožena stranka pa v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje, poleg pravdnih strank, zaslišalo še več prič, vendar se do njihovih izpovedb sploh ni opredelilo in jih komentiralo, prav tako se ni opredelilo do računa št. 12 F 00/98. Uporabilo je določilo 216. člena ZPP (v pritožbi očitno pomotoma navedeno ZIP) in odločilo po prostem preudarku, čeprav je imelo zadosti argumentov in dokazov, na katere bi lahko oprlo sodbo. S tem so bila bistveno kršena določila pravdnega postopka. Poleg tega je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Stranki nista sklenili posebnega dogovora, da bo tožnik zaračunaval prevoze in premike ter uporabo veljarja, o čemer ni bilo niti sklenjenega aneksa. Dogovorjena je bila fiksna cena in dolžnik bi bil dolžan toženca izrecno opozoriti, da v to ceno niso zajeti premiki in prevozi strojev, prometni davek itd. Na to je moč sklepati tudi iz že navedenega računa, ki zajema zgolj efektivne ure. Očitno je tožnik potem, ko ga je toženec opozoril na neupravičeno visok račun, ki je vseboval še storitve, opravljene za drugega naročnika, poskušal zvišati račun tako, da je zaračunal še storitve, ki med strankama niso bile dogovorjene. Sodišče prve stopnje je uporabilo tudi materialno pravo zmotno. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, medtem ko je pritožba tožene stranke delno utemeljena. K pritožbi tožeče stranke: Ni sporno, da se je v času nastanka obveznosti plačila storitve, ki je predmet tega postopka, obračunaval prometni davek po takrat veljavnem Zakonu o prometnem davku (ZPD). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo navedeni zakon in pritožbeno sodišče sprejema njegovo stališče, da davčna obveznost bremeni davčnega zavezanca, to je tožnika, neodvisno od dogovorjene cene, ker se stranki nista dogovorili za davčno prevalitev. Po prvem odstavku 22. člena ZPD je namreč davčni zavezanec pravna oseba in zasebnik, ki opravi storitev, kar je v predmetni zadevi tožnik. Po 23. členu istega zakona je določena še davčna osnova za obračun prometnega davka, kar je celotno plačilo za opravljeno storitev. Pravdni stranki sta se v zvezi s plačilom za opravljeno storitev dogovorili za urno postavko, kar predstavlja celotno plačilo za storitev. Da bi tožnik dogovorjeno ceno urne postavke lahko zvišal za višino prometnega davka, bi moral med strankama takšen dogovor obstajati. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbeni navedbi glede sodne prakse v odločbi tukajšnjega sodišča z dne 10.2.1998. Vendar pri tem pripominja, da sodišče pri sojenju ni vezano na sodno prakso, ampak na zakon, ki določeno materijo materialno ureja. Poleg tega pa se sodna praksa, znano je mnogo primerov, spreminja. K pritožbi tožene stranke: Ta pravdni postopek se vodi po postopkovnih določilih, ki urejajo postopek v sporih majhne vrednosti, to je 30. poglavje Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 200.000,00 SIT (prvi odstavek 443. člena ZPP). V skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP se sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke, katere predstavljajo razloge, ki presegajo okvir dovoljene pritožbe (zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja in kršitev določb pravdnega postopka, ki niso zaobsežene v drugem odstavku 339. člena ZPP), nedovoljene, posledično temu neupoštevne in se pritožbeno sodišče o njih ne izjavlja. Nadalje niso sprejemljive pritožbene navedbe, ki so sicer dovoljene in se nanašajo na očitane kršitve določb pravdnega postopka. Po tretjem odstavku 457. člena ZPP mora obrazložitev sodbe v sporu majhne vrednosti obsegati samo kratek povzetek dejanskih ugotovitev in navedbo določb procesnega in materialnega prava, na podlagi katerih je bilo odločeno. Vse prej zahtevano je v izpodbijani sodbi v njenih razlogih podano in zaobseženo. Sodišče prve stopnje se je sicer res sklicevalo na določilo 216. člena ZPP, ki omogoča odločitev po prostem preudarku, a je dejansko odločilo v skladu z 8. členom ZPP. Svoje ugotovitve je namreč izrecno oprlo na posamezne izvedene dokaze (npr. na izpovedbo priče J. R., na njegovo pisno izjavo), torej je prišlo do zaključkov z oceno dokazov, ne s prostim preudarkom. Je pa sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki priznalo terjatev za plačilo premika delovnih strojev (bagra in Komacu) v skupnem znesku 20.000,00 SIT. V okviru ugotavljanja dejstev namreč ugotovi, da med strankama ni bilo dogovora o plačilu prevoza strojev na kraj izkopra gradbene jame. Če takega dogovora ni bilo, tožeča stranka ni dokazala obsoja terjatve v tem delu in ji zato ob pravilni uporabi materialnega prava tudi ne gre plačilo za premik strojev. Pritožbeno sodišče je zato, ker ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 339. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je v utemeljenem delu ugodilo in sodbo v obsodilnem delu spremenilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek zavrnilo še za nadaljnjih 20.000,00 SIT, kar se nanaša na plačilo premika delovnih strojev, v preostalem delu pa jo je kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen in 4. točka 358. člena ZPP). Posledično spremembi sodbe v odločitvi o glavni stvari je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Uspeh tožeče stranke v pravdi se je namreč znižal na 28,8 %, tožene stranke nasprotno zvišal na 71,2 % in ob medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov strank glede na uspeh v pravdi ostane, da je tožeča stranka dolžna toženi plačati še 32.523,00 SIT pravdnih stroškov. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla. Tožeča stranka namreč s pritožbo ni uspela, tožena stranka, ki je s pritožbo delno uspela, pa pritožbenih stroškov ni priglasila.