VSL sklep I Cpg 1318/2000

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani sklep z dne 9.11.2000 razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 25.9.2000. Zoper sklep sodišča se je pravočasno pritožila po svojem pooblaščencu tožeča stranka. Kot pritožbeni razlog navaja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev pravil pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijani sklep. V pritožbi navaja, da do zamude prvega naroka za glavno obravnavo ni prišlo iz subjektivnih razlogov, saj je prišlo do okvare osebnega avtomobila, sodišča pa pooblaščenec ni mogel poklicati, saj je pozabil njegovo telefonsko številko. Pritožba je utemeljena. Določilo 116. člena ZPP določa, da se vrnitev v prejšnje stanje dovoli stranki, ki iz opravičenega razloga zamudi narok ali rok in zaradi tega izgubi pravico opraviti pravno dejanje. Vprašanje opravičljivosti vzroka za zamudo sodišče presoja glede na skrbnost, ki se od posameznega udeleženca zahteva v postopku. Sodišče mora glede na načelo skrbnosti presoditi, ali bi stranka (oz. odvetnik), ki je prišla v zamudo, morala in mogla predvideti nastop dogodka, zaradi katerega je prišla v zamudo, hkrati pa, ali bi lahko odvrnila nastanek škodljivih posledic zamude, kljub nastopu nepredvidljivega dogodka. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da bi lahko pooblaščenec tožeče stranke s tem, ko bi o okvari osebnega avtomobila po prenosnem telefonu obvestil sodišče, odvrnil nastop škodljivih posledic zamude prvega naroka za glavno obravnavo, to je izdajo sodbe na podlagi odpovedi. Nastop škodljivih posledic bi pooblaščenec tožeče stranke lahko preprečil le v primeru, da bi bil prisoten na naroku, tega pa ne more nadomestiti s telefonskim obvestilom sodišču. Zato ni pomembno, ali je imel možnost telefonirati na sodišče ali ne. Za presojo o (ne)opravičljivosti razloga za zamudo naroka tudi ni relevantno, ali bi se lahko pooblaščenec tožeče stranke naknadno oglasil na sodišču in tako sodišče obvestil o razlogih za zamudo. ZPP jasno določa roke, v katerih se lahko zahteva vrnitev v prejšnje stanje (117. čl. in 2. tč. 493. čl. ZPP). Omenjena okoliščina je zato lahko pomembna le za dokazno oceno resničnosti trditev o obstoju zatrjevanega razloga za zamudo, medtem ko na (ne)opravičljivost le-tega ne more imeti nobenega vpliva. Tako se izkaže, da bistveni del presoje o (ne)opravičljivosti razloga temelji na zmotnih izhodiščih. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podan razveljavitveni razlog iz 355. čl. ZPP (v zvezi s 366. čl. in 3. tč. 365. čl. ZPP). Samo dejstvo, da se je osebni avtomobil pokvaril, namreč še ne zadošča za presojo o opravičljvosti razloga za zamudo naroka. Sodišče prve stopnje naj v nadaljevanju postopka ugotovi, ali so resnične trditve tožeče stranke iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ki krajevno in časovno opredeljujejo zatrjevani opravičljivi razlog in sicer, da je do okvare vozila prišlo ob Domžalah, "par minut" po zaključku konference ob 10.15. Ugotoviti bo nadaje treba, ali so resnične trditve tožeče stranke, češ da je odprava napake, zaradi katere se je vozilo med vožnjo ustavilo, terjala pomoč "znancev", ki naj bi napako odpravili šele "par minut pred enajsto". Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja bo sodišče lahko sklepalo o vrsti okvare in njenemu možnemu vplivu na zamudo, kar bo omogočilo presojo o opravičljivosti zatrjevanega razloga za zamudo. Glede slednjega naj sodišče upošteva uvodoma zapisane kriterije.