VSL sodba I Kp 309/2001

Pritožbe okrožne državne tožilke, obtoženega A. K. in njegovega zagovornika se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obtoženega A. K. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odst. 92. čl. ZKP, nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika pa bremenijo proračun.

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. K. spoznalo za krivega, da je storil poskus kaznivega dejanja velike tatvine po 1. tč. 1. odst. 212. čl. KZ v zvezi s čl. 22 KZ. Izreklo mu je kazen enega leta zapora in v to kazen vštelo čas prebit v priporu. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka. Proti tej sodbi se je zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožila okrožna državna tožilka. Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v odločbi o kazni tako, da naj bo obtožencu izrečena višja zaporna kazen. Pritožil se je tudi obtoženi A. K.. Kot je iz obširne pritožbe razvidno, se je pritožil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da naj se obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno je pa predlagal "obnovo postopka", torej razveljavitev izpodbijane sodbe ali pa vsaj izrek milejše kazni. Obtoženčev zagovornik pa se je pritožil zaradi napačne uporabe materialnega prava in tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je ugoditev pritožbi in izrek oprostilne sodbe, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje. O seji senata je bilo obveščeno višje državno tožilstvo v Ljubljani. Seje se je udeležila višja državna tožilka A. Š., ki je predlagala zavrnitev pritožb obtoženca in njegovega zagovornika ter ugoditev pritožbi okrožne državne tožilke. Pritožbe niso utemeljene. Pritožbeno sodišče sprejema prepričljive zaključke sodišča prve stopnje, da je obtoženec poskusil storiti očitano kaznivo dejanje velike tatvine. Zbrani in ocenjeni dokazi ne dopuščajo nobenega dvoma glede take odločitve prvostopenjskega sodišča. Sodišče prve stopnje je vse izvedene dokaze ocenjevalo ob upoštevanju obtoženčevega zagovora, ki ga je utemeljeno ocenilo kot neverodostojnega. Izvedene dokaze pa je ocenilo kot prepričljive in kot take, ki ovržejo obtoženčev zagovor, da je v stavbo vstopal le zaradi obiska lokala, kjer bi še nadaljeval s pitjem. Zato so tudi pritožbene navedbe obtoženca in njegovega zagovornika, ki le ponavljajo obtoženčev zagovor, neutemeljene. Obširno utemeljevanje sodišča prve stopnje, da je obtoženec vedel, da vstopa v stanovanjski del, ne pa v gostinski lokal, je sodišče druge stopnje torej sprejelo, saj je obrazložitev sodbe prepričljiva, ker je podprta z izvedenimi dokazi. Zato je zagovornikov pritožbeni očitek, da je sodba v tem pogledu neobrazložena, neutemeljen. Tudi zaključki prvostopenjskega sodišča o tem, da je obtoženec videl skozi okno, kaj je v notranjosti stanovanja, tako da je vedel, da so v njem vrednejše stvari, so prepričljivi in je zato dejansko stanje tudi s tem v zvezi pravilno in popolno ugotovljeno. V zvezi s pritožbenim očitkom sodišču prve stopnje, da je navedlo, da je pomota o konkretni obliki predmeta napada - na stanovanje ali pa na gostinski lokal - brez pomena, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to le del obrazložitve sodbe (stran 10), saj sodišče prve stopnje obrazlaganje v zvezi z zmoto zaključuje z ugotovitvijo, da je kazenski postopek zmoto "v celoti ovrgel", kar pa je razvidno iz utemeljitve sodišča prve stopnje, kot že navedeno. Sodišče prve stopnje se je natančno opredelilo tudi glede stopnje obtoženčeve kazenske odgovornosti, zlasti glede vpliva popitega alkohola, pa tudi glede vpliva alkohola na njegovo zaznavanje stanja na kraju dejanja. Predvsem se je oprlo na izvedeniško mnenje sodnega izvedenca psihiatrične stroke. Sodišče druge stopnje tudi to dokazno oceno sprejema, saj je dovolj prepričljiva. Dejansko stanje je torej v celoti pravilno in popolno ugotovljeno in dopolnitev z ogledom kraja ter zaslišanjem priče M. N., sedanje najemnice, ni potrebna, ker v ničemer ne bi vplivala na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč prepričljivo obrazložilo tudi svojo odločitev glede zavrnitve teh dokaznih predlogov, ki jih je obramba vložila že na glavni obravnavi. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo kazenski zakon in je očitano kaznivo dejanje pravilno pravno opredelilo. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo še glede odločbe o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo pravično kazensko sankcijo, ki je sorazmerna s težo kaznivega dejanja in stopnjo obtoženčeve krivde. Pri tem je treba upoštevati tudi to, da v zvezi s kaznivim dejanjem ni bilo omembne vrednih posledic, obtoženec pa je zapustil prostor takoj, ko je zaslišal, da sta v njem oškodovanka in njen prijatelj. Pri oceni obteževalnih okoliščin je sodišče tudi ustrezno upoštevalo obtoženčevo dosedanjo preteklost, da je torej specialni povratnik. Ne glede na to, da obtoženec očitno ne skrbi za oba otroka, sodišče druge stopnje ocenjuje, da je izrečena kazen enega leta zapora torej popolnoma ustrezna. Zato sta pritožbi državne tožilke in obtoženca, ki se izrecno pritožujeta v zvezi z izrečeno kaznijo, neutemeljeni. Vse tri pritožbe so torej neutemeljene in ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo v izpodbijani sodbi nobenih kršitev določb materialnega in procesnega prava, na kar je pazilo po uradni dolžnosti po 1. odst. 383. čl. ZKP, je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo izpodbijano sodbo. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi sodišče druge stopnje obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika bremenijo proračun.