VSL sodba II Cp 1349/99

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V tej pravdni zadevi je prvostopno sodišče združilo pravdi obeh tožnikov, ki sta vsak posebej vložila tožbo zoper toženca zaradi nedopustnosti izvršbe. Gre za izvršbo F P. zoper M. P. pri Okrajnem sodišču v Radovljici pod opr. št. I 1067/94 zaradi izpraznitve kletnih in mansardnih prostorov hiše K..., B... ter zaradi izročitve teh prostorov F P.. Podlaga za izvršbo oziroma izvršilni naslov je sodba Temeljnega sodišča v Kranju, Enote v Radovljici, opr. št. P 202/93 z dne 9.11.1993 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 157/94 z dne 5.10.1994. Z izpodbijano sodbo je zavrnjen tožbeni zahtevek tožnice M. P. kot dolžnice iz izvršilne zadeve, ki se glasi, da je izvršba zaradi izpraznitve oseb in stvari iz kletnih in mansardnih prostorov v hiši K..., B..., upnika F. P. zoper dolžnico M. P., pod opr. št. I 1067/94, nedopustna. Nadalje je zavrnjen tožbeni zahtevek drugega tožnika A. P., ki je tretja oseba v izvršilnem postopku in ki se glasi, da je izvršba pred Okrajnim sodiščem v Radovljici pod opr. št. I 1067/94 upnika F. P. zoper dolžnico M. P., zaradi izpraznitve prostorov, nedopustna.

Proti sodbi se skupaj pritožujeta oba tožnika. V pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP in navajata, da se s prvostopno sodbo ne strinjata. Prva tožnica se je iz hiše izselila in izpolnila zahtevek po izvršilnem sklepu. Drugi tožnik je s toženčevim privoljenjem živel v toženčevih prostorih, prva tožnica pa ob izselitvi ni bila dolžna vzeti s seboj drugega tožnika in ta z njo tudi ne bi želel oditi, saj se je sam dogovoril s svojim očetom (tožencem), da lahko živi v njegovih prostorih. Z očetovim dovoljenjem prebiva v njegovih mansardnih prostorih. Toženec bi moral od njega posebej zahtevati izpraznitev prostorov. Res je imela najprej prva tožnica pri sebi v svojem stanovanju drugega tožnika, vendar v času pred služenjem vojaškega roka, kasneje pa sta drugi tožnik in toženec navezala boljše odnose in se posebej dogovarjala o uporabi prostorov brez vednosti prve tožnice. Prvostopno sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje v smeri ugotavljanja razmerij med očetom in sinom ob času, ko se je prva tožnica s svojo materjo in hčerko izselila iz hiše. Prva tožnica ni zmožna urediti, da bi se njen sin (drugi tožnik) izselil iz mansardne hiše, saj na noben način sina ne more prisiliti, da bi se izselil. To bi bil dolžan storiti toženec v posebnem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Prva tožnica v izvršilnem postopku ni bila napotena na pravdo, tako da manjka procesna predpostavka za pravdo zaradi nedopustnosti izvršbe, to je napotitveni sklep izvršilnega sodišča (54. člen Zakona o izvršilnem postopku - ZIP). Ne glede na to je prvostopno sodišče njeno tožbo obravnavalo in ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče se s tako odločitvijo strinja in ugotavlja, da je izpodbijana sodba v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. Po tožničinih trditvah naj bi bila izvršba nedopustna zato, ker je svojo obveznost izpraznitve kletnih in mansardnih prostorov hiše na K... na B... in izročitev teh prostorov F. P. v celoti izpolnila. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da ta trditev ne drži, saj je toženec šele oktobra 1996 sam poskrbel za izpraznitev kletnih prostorov, v mansardne prostore, kjer so živele s prvo tožnico povezane osebe, pa se je ob njeni izselitvi iz pritličnih prostorov sporne hiše A. P., ki je do tedaj živel s prvo tožnico, preselil ob koncu leta 1994. Prva tožnica je ob svoji izselitvi mansardne prostore izročila drugemu tožniku in mu prepustila tudi svoje pohištvo (primerjaj darilno pogodbo z dne 24.5.1996 - A4). Vsega navedenega prva tožnica v pritožbi ne zanika, čeprav v pritožbi vztraja pri trditvi, da je zahtevek izpolnila in nadalje, da se je A. P. vselil v mansardne prostore na podlagi dogovora s toženecem. Glede na prepričljive razloge prvostopne sodbe prvotožničine trditve o izselitvi, ki niso dodatno utemeljene, ne držijo, kakor tudi ne drži trditev, da se je drugi tožnik vselil v mansardne prostore po dogovoru s tožencem. Obstoj takega dogovora je prvostopno sodišče zanesljivo izključilo in to svoje stališče prepričljivo obrazložilo. Pritožbeno sodišče se s temi razlogi strinja, pri čemer ugotavlja, da se v pritožbi trditve tožečih strank zgolj ponavljajo brez konkretnih utemeljitev in dokazov, v tem dokaznem postopku in v pravdni zadevi opr. št. P 142/96, kjer se je obravnavalo isto vprašanje, pa je bilo zanesljivo ugotovljeno, da toženec tožniku ni dovolil uporabe mansardnih prostorov. Z mansardnimi prostori je razpolagala prva tožnica in ta je drugemu tožniku omogočila, da se je leta 1994 v mansardne prostore vselil. Ker je prva tožnica drugemu tožniku omogočila uporabo mansardnih prostorov, ne more biti upoštevna pritožbena trditev, češ da ni zmožna doseči izpraznitve teh prostorov. Tako se torej pokaže, da je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da prva tožnica ni izpolnila obveznosti po pravnomočni sodbi in je zato izvršba zoper njo potrebna, tožbeni zahtevek zaradi nedopustnosti izvršbe pa neutemeljen. Po tožbi drugega tožnika A. P. pa naj bi bila izvršba F. P. zoper M. P., zaradi izpraznitve prostorov, nedopustna zato, ker sme A. P. uporabljati mansardne prostore v hiši na K... na B... po dovoljenju toženca. Drugi tožnik torej uveljavlja obstoj neke pravice, ki naj bi preprečila izvršbo zoper dolžnico M. P.. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da drugi tožnik nima take pravice, kot jo zatrjuje, torej nima očetovega (lastnikovega) dovoljenja za uporabo mansardnih prostorov. Razlogi o tem so v sodbi ustrezni in prepričljivi ter jim pritožba s kakšnimi argumenti, podprtimi z dokazi, ne nasprotuje. Pritožba zgolj ponavlja trditve o dovoljenju. V delu, kjer pa pritožba trdi, da bi moral toženec od drugega tožnika zahtevati izpraznitev prostorov, pritožbeno sodišče poudarja, da je ta trditev v tej pravdi neupoštevna, glede na tožbeni zahtevek, kakršnega je postavil drugi tožnik. Ker ni drugotožnikove pravice (lastnikovega dovoljenja za uporabo mansardnih prostorov), ki bi lahko preprečila izvršbo zoper dolžnico M. P., je bil drugotožnikov zahtevek v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilno zavrnjen. Tako torej nista utemeljena pritožbena razloga obeh pritožnikov, ki sta obrazložena, pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa ni obrazložen, pritožbeno sodišče pa po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev postopka ni ugotovilo. Zato je bilo treba pritožbo obeh tožnikov zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (368. člen ZPP).