VSL sklep II Cp 1895/99

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroški odgovora na pritožbo tožene stranke so nadaljnji stroški postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, naj tožena stranka tožeči plača 333.245,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.7.1995 dalje, in je tožeči stranki naložilo, naj toženi povrne njene pravdne stroške v znesku 147.146,00 SIT. Proti takšni sodbi se je pritožila tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno presodilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je toženo stranko vabila na razgovore in da je ta prekinila šolanje po lastni krivdi. V tej zadevi ni odločilno, da je tožeča stranka oprostila vračila štipendije sestro tožene stranke. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi sama navaja, da je bila vabljena na razgovor. Obveščena je bila, da bo morala štipendijo vrniti. Oprostitev vračila štipendije je mogoča le, če štipendist zanjo zaprosi, česar pa v nasprotju s svojo sestro tožena stranka ni storila. Ni logično, da bi toženo stranko izključili iz šole, če bi bili njeni izostanki zdravstvene narave. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga, naj jo sodišče druge stopnje zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Navaja, da razlogi, zaradi katerih je opustila šolanje, niso pomembni za obstoj obveznosti vračila štipendije, saj je tožeča stranka opustila postopek, predviden s pravilnikom o štipendiranju. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je sicer uporabilo določbe Pravilnika o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 24/91 in 14/92), na podlagi katerega je tožeča stranka toženi izdala odločbo o štipendiranju, vendar sodišče druge stopnje sodi, da jih ni pravilno razlagalo. Kolikor Pravilnik ureja medsebojna razmerja med štipendistom in štipenditorjem, ima naravo pogodbe, zato je potrebno njegove določbe razlagati v skladu s pravili Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) o razlagi pogodb. Na podlagi določbe 1. odstavka 99. člena ZOR se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Sodišče druge stopnje sodi, da so določbe 31. in 32. člena Pravilnika jasne. V 31. členu Pravilnika je določeno, da je štipendist, ki prekine izobraževanje, dolžan vrniti izplačane štipendije z obrestmi po veljavni obrestni meri za dolgoročne kredite, razen v upravičenih primerih, ki jih oceni tim delavcev poklicnega usmerjanja; način in roki vračila se določijo z izvensodno poravnavo. V 32. členu Pravilnika pa je nadalje določeno, da se sproži tožba pred pristojnim sodiščem, če štipendist ali njegovi starši oziroma zakoniti zastopniki ne pristanejo na izvensodno poravnavo dolgovanega zneska. Sodišče druge stopnje se strinja s sodiščem prve stopnje, da je glede na takšne določbe Pravilnika v zadevi odločilno vprašanje, ali je toženka prekinila šolanje iz upravičenih razlogov. Pač pa je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je nadaljnji pogoj utemeljenosti tožbenega zahtevka, da je tožeča stranka uveljavljala svoj zahtevek po postopku, ki ga predpisuje Pravilnik, in da je tožeča stranka dolžna dokazati, da je toženka prekinila šolanje iz razlogov, ki jih ni mogoče šteti za upravičene. Zahtevek tožeče stranke za vračilo štipendije je utemeljen, če je toženka prekinila šolanje, razen če je to storila iz upravičenih razlogov. Dokazno breme sodišče presoja po pravilih materialnega prava oziroma po pogodbenih določilih in je glede razlogov za prekinitev šolanja tako na toženki, medtem ko mora tožnica dokazati le, da je slednja šolanje prekinila, kar v zadevi ni sporno. Opustitev poskusa zunajsodne poravnave ne pomeni niti negativne predpostavke sodnega varstva (kar je sodišče prve stopnje sicer pravilno obrazložilo) niti šele ne ustanavlja pravice zahtevati vračilo štipendije. Prav ima pritožba, da lahko tožnica o oprostitvi plačila odloči le, če štipendist za to zaprosi, sicer pa veljajo v zadevi splošna pravila o vračanju v primeru razdrtja pogodbe (132. člen ZOR). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju tako ponovno presoditi pogodbena določila oziroma določbe Pravilnika ter glede na to odločiti, ali so razlogi, ki jih za prenehanje izobraževanja navaja toženka, resnični in ali predstavljajo upravičene razloge, nato pa bo lahko odločilo o zahtevku. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in na podlagi določbe 377. člena ZPP/77 izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje ni posebej odgovarjalo na pritožbene navedbe, ki v zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP po nasprotnem razlogovanju). Odločitev o stroških odgovora na pritožbo je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo na podlagi določbe 3. odstavka 165. člena ZPP.