VSL sodba I Cpg 758/99

1.Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se prvostopna sodba v izpodbijanem delu (II. točki izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi, po kateri naj bi ji tožeča stranka plačala 45.905,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.12.1993 do plačila ter ji povrnila sodno odmerjene stroške v znesku 154.344,00 SIT, v celoti zavrne. 2.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se prvostopna sodba v izpodbijanem delu (prvem odst. točke I. izreka) spremeni tako, da se sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Kranju, Enote v Kranju, opr. št. I Ig ... z dne ..., razveljavi v 1. točki izreka za znesek 40.916,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.10.1991 dalje, v 3. točki izreka pa za izvršilne stroške v znesku 1.560,00 SIT, ter se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne. V ostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se prvostopna sodba potrdi, tako da se navedeni sklep o izvršbi v 1. točki izreka vzdrži v veljavi za znesek 25.783,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.11.1992 do plačila. V posledici zgornje odločitve se tretji odst. I. točke izreka prvostopne sodbe spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 11.039,60 SIT, v roku 8 dni pod izvršbo. 3.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 37.050,00 SIT, tožeča stranka pa je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 36.393,00 SIT, obe v roku 8 dni pod izvršbo.

S prvostopno sodbo je sodišče pod I. točko izreka sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Kranju, Enote v Kranju, opr. št. I Ig ... z dne ..., vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka glede plačila zneska 66.699,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 40.916,00 SIT od 25.10.1991 do plačila in od zneska 25.783,80 SIT od 26.11.1992 do plačila ter v 3. točki izreka glede plačila izvršilnih stroškov v znesku 1.560,00 SIT. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo, tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Toženi stranki je pri tem naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 27.142,96 SIT. Pod II. točko izreka pa je ugodilo tožbenemu zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi in naložilo tožeči stranki, da ji plača znesek 45.905,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.12.1993 do plačila ter ji povrne sodno odmerjene stroške v znesku 154.344,00 SIT. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki. 1. Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev pod II. točko izreka, torej zoper ugoditev zahtevku po nasprotni tožbi. V pritožbi ponavlja, da blaga iz spornega računa št. 6219101163 z dne 13.8.1991 ni naročila niti prejela. Ker tožena stranka ustreznih dokazil ni predložila, bi moralo prvostopno sodišče zahtevek po nasprotni tožbi zavrniti. Graja tudi odločitev o stroških, ki ni ustrezno obrazložena. Pritožba je utemeljena. Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da tožena stranka v zvezi z nasprotno tožbo, s katero je vtoževala delno plačilo računa št. 6219101163 z dne 13.8.1991, ni predložila naročilnice, ki bi potrjevala, da je tožeča stranka navedeno blago naročila, niti odpremnice, ki bi potrjevala, da je tožeča stranka zaračunano blago prejela. Tožeča stranka je poslovni odnos s toženo stranko ves čas izrecno zanikala. Izdan račun tožene stranke je enostranska listina, ki poslovnega razmerja med strankama ne izkazuje. Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, mora sklepati o njem na podlagi pravil o dokaznem bremenu (glej 221.a čl. ZPP/77). To pa pomeni, da bi moralo zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi zavrniti, saj toženi stranki ni uspelo (z ustreznimi dokazili) dokazati poslovnega razmerja s tožečo stranko. Obe pobotni izjavi, na kateri se je sklicevala tožena stranka (z navedbo, da je tožeča stranka del tega računa poravnala), namreč s strani tožeče stranke nista potrjeni. Zato zaenkrat ne izkazujeta, da je tožeča stranka sporni račun po nasprotni tožbi res delno plačala in s tem pripoznala svojo obveznost. Sicer pa je možno, da izpolni obveznost kdo tretji in ne le dolžnik (glej 1. in 2. odst. 296. čl. ZOR). Zato tudi eventualno plačilo tožeče stranke toženi stranki po spornem računu še ne bi dokazovalo poslovnega razmerja. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je prvostopno sodišče zmotno presodilo listinske dokaze in na njih oprlo odločitev o nasprotni tožbi. Zato je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke ugoditi in odločitev o nasprotni tožbi v skladu z 2. točko 373. čl. ZPP/77 spremeniti tako, da se v celoti (tudi glede stroškov) zavrne. 2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del izpodbijane sodbe pod I. točko izreka, in sicer iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da je bil račun v skupni višini 155.562,40 SIT, ki ga tožeča stranka vtožuje še v višini 40.916,00 SIT, v celoti poravnan s kompenzacijo v višini 110.003,00 SIT in s kompenzacijo (z dne 3.7.1992) v višini 46.950,00 SIT. Zato je zahtevek tožeče stranke, da ji na podlagi tega računa plača še znesek 40.916,00 SIT, neutemeljen. Previsoko so tudi obračunane zamudne obresti, ki jih tožena stranka priznava le v višini 4.466,10 SIT. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni izkazala plačila vtoževanega računa (št. 404-18752 z dne 9.10.1991) s kompenzacijo v višini 110.003,00 SIT in s kompenzacijo z dne 3.7.1992 v višini 46.950,00 SIT. Prva kompenzacija, v višini 110.003,00 SIT (ki očitno ni sporna, saj tega zneska po vtoževanem računu tožeča stranka ne vtožuje), je bila očitno izvedena na podlagi takrat veljavnega 12. čl. Zakona o finančnem poslovanju (glej prilogo B10). Druga kompenzacija, v višini 46.950,00 SIT (ki je sporna), pa je razvidna iz predloga za medsebojno kompenzacijo z dne 3.7.1992, ki ga je dala tožeča stranka toženi stranki, ta pa ga je potrdila (glej prilogo B9). Iz predloženega predloga za medsebojno kompenzacijo (priloga B9), izhaja, da je tožeča stranka dala toženi stranki izjavo o pobotu, v kateri je zajet tudi sporni račun, in sicer v višini 46.950,00 SIT. Iz te listine pa je tudi razvidno, da je tožena stranka predlog za pobotanje sprejela. Zato je stališče prvostopnega sodišča, da do medsebojnega pobotanja ni prišlo, nepravilno. Ker je prvostopno sodišče omenjeno listino presodilo zmotno, je pritožbeno sodišče v tem delu, ki se nanaša na delno plačilo vtoževanega računa (št. 404-18752 z dne 9.10.1991) v višini 40.916,00 SIT, pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izdani sklep o izvršbi razveljavilo za 40.916,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški (v višini 1.560,00 SIT) ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka 373. čl. ZPP/77). Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na obračun obresti v višini 25.783,80 SIT. Tožeča stranka je po obeh obračunih vtoževala obresti v višini 210.054,00 SIT, tožena stranka pa jih je priznala le v višini 4.466,10 SIT. Pritožbeno sodišče je s tem v zvezi sprejelo obračun, ki ga je za vse račune izdelalo prvostopno sodišče, ki je upoštevalo enake postavke (začetek teka obresti, konec teka obresti, višino glavnic) kot obe stranki. Iz priloženega obračuna obresti je namreč razvidno, da višina obračunanih obresti po izračunu prvostopnega sodišča znaša 25.783,80 SIT. Tožena stranka temu obračunu ugovarja zgolj pavšalno, sklicujoč se na svoj obračun (priloge B3, B4 in B12). Ker tožena stranka konkretnih pripomb na obračun obresti, ki ga je izdelalo prvostopno sodišče, ni imela (ni ugovarjala posameznim postavkam), pritožbeno sodišče pa ob njegovem preizkusu tudi ni zasledilo nepravilnosti, ga je v celoti sprejelo. To pomeni, da je pritožba tožene stranke glede obračuna obresti, ki so dosojene v višini 25.783,80 SIT, neutemeljena. Zato jo je bilo v tem delu treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi, tako da je glede omenjenega zneska izdani sklep o izvršbi ostal v veljavi (368. čl. ZPP/77). Glede na delno spremenjeno odločitev je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških (ob upoštevanju izvršilnih stroškov), odmerjenih v tretjem odst. I. točke izreka izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili vsi stroški tožeče stranke po predloženem stroškovniku s strani prvostopnega sodišča odmerjeni v višini 104.396,00 SIT, tako da ob upoštevanju vseh izvršilnih stroškov v višini 6.000,00 SIT znašajo 110.396,00 SIT. Ker je tožeča stranka vtoževala plačilo zneska 250.970,00 SIT, uspela pa je le glede plačila zneska 25.783,80 SIT, je njen uspeh v tej zadevi 10%. Zato ji gredo po uspehu (v skladu z 2. odst. 154. čl. ZPP/77) stroški le v sorazmernem delu, to je v višini 11.039,60 SIT. Tako je bilo treba odločitev o stroških temu ustrezno spremeniti. 3. Tožeča stranka je s pritožbo glede nasprotne tožbe v celoti uspela, zato ji gredo v skladu z 2. odst. 166. čl. v zvezi z 1. odst. 154. čl. ZPP/77 vsi stroški pritožbe, ki so glede na vrednost spornega predmeta po veljavni odvetniški tarifi odmerjeni v višini 145 točk in znašajo glede na vrednost točke ob odmeri v višini 90,00 SIT (Ur. l. RS, št. 39/2000) 13.050,00 SIT. Poleg tega pa ji gredo še stroški takse za pritožbo v višini 24.000,00 SIT, torej skupaj 37.050,00 SIT. Tožena stranka pa je s pritožbo uspela delno, in sicer v višini 40.916,00 SIT. Zato ji je pritožbeno sodišče v tem obsegu po uspehu (v skladu z 2. odst. 166. čl. v zvezi z 2. odst. 154. čl. ZPP/77) priznalo stroške po predloženem stroškovniku v višini 137,7 točk, kar znaša ob vrednosti točke ob odmeri v višini 90,00 SIT skupaj 12.393,00 SIT. Poleg tega pa ji gredo po uspehu še stroški takse za pritožbo v višini 24.000,00 SIT, torej skupaj 36.393,00 SIT. Pritožbeno sodišče pa toženi stranki ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo, ker ocenjuje, da ti glede na samo vsebino odgovora niso bili potrebni (1. odst. 155. čl. ZPP/77).