VSC sodba Cp 996/99

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje p o t r d i . Pritožniki sami nosijo svoje stroške za pritožbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek po ugotovitvi,da so tožniki solastniki nepremičnine vl.št... oz. .. in .. k.o. B. V. v izmeri 21,60 ha, ter za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listnine za to nepremičnino s strani tožene stranke. Odločilo je, da morajo tožeče stranke toženi stranki povrniti 68.172,00 SIT pravdnih stroškov. Presodilo je, da pravni prednik tožečih strank ni sklenil pravno veljavne pogodbe za pridobitev lastninske pravice na navedeni nepremičnini. Tožeče stranke so se zoper takšno sodbo pritožile in uveljavljale vse pritožbene razloge. Pritožniki so najprej opozorili, da so razlogi sodbe o bistvenih dejstvih nejasni in nasprotujoči si, ter nato povzeli vsebino določb kupoprodajne pogodbe. Obličnost pravnega posla je bila zagotovljena, ker je pogodbo sestavljalo sodišče. Sodišče pa strankam ne bi sestavilo pogodbe o poslu, ki bi visel v zraku in ki ne bi zares veljal, pa tudi plačilo kupnine in davkov po pogodbi ni bilo vezano na odobritev oblastnega organa. Kupnina za nepremičnino je bila tedaj prodajalki položena v roke, ker je na drugačen način tudi ni bilo mogoče plačati. Pritožba je nadalje opozorila na dokumente OLO M., iz katerih izhaja, da sporna nepremičnina v času sklepanja posla ni spadala pod nacionalizacijo, in da je treba s strani uradnih organov preštudirati socialno stanje pogodbenih strank, ter na dopis KLO B. V., v katerem se OLO M. predlaga, da odobri obravnavani pravni posel. OLO M. pa je z zvijačnostjo državnega organa odobritve odločil, da ne dovoli zemljiškoknjižnega vpisa, ta dokument pa je nejasen, ker ni odločeno, ali odobritev daje ali ne. Če bi bilo o odbritvi negativno odločeno, bi se pogodbeni stranki zoper takšno odločbo zagotovo tudi pritožili. To, da je njihov prednik smatral, da s pogodbo in nakupom ni nič, pa je tožnik izpovedal kot prava neuka stranka, ki je mislil povedati le to, da z zemljiškoknjižnim vpisom ni bilo nič. Odgovora na pritožbo ni bilo. Pritožba ni utemeljena. Po pravnih pravilih občnega državljanskega zakonika (ODZ, par.423 idr.), ki so bila v uporabi v času sklenitve obravnavanega pravnega posla, je veljalo (kakor tudi po določbah današnjega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR, čl.33), da so za prenos lastninske pravice na nepremični stvari na podlagi pravnega posla potrebni trije elementi: 1) da je tisti, ki predaja stvar, lastnik; 2) da je pravni posel o prenosu lastninske pravice pravno veljaven (iustus titulus); 3) vpis v zemljiško knjigo (modus acquirendi). Ali je bila kupnina za nepremičnino plačana ali ne, v primeru da gre za prenos lastnine na podlagi kupoprodajne pogodbe, za presojo uspešnosti prenosa lastnine ni bistveno. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek predvsem na podlagi presoje, da pravni in naravni prednik tožnikov ni sklenil pravno veljavnega posla za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ker je bilo v pogodbi, sklenjeni pred sodiščem, izrecno določeno, da pogodba stopi v veljavo šele po odobritvi posla s strani OLO M., vendar takšne odobritve nato ni bilo. Presoja sodišča prve stopnje je pravilna, ker predstavlja pogodba z navedeno vsebino pogodbo, ki je sklenjena pod odložnim pogojem. Pravni učinki pogodbe v takem primeru nastopijo šele, če in ko se izpolni določeni pogoj. Če se pogoj ne izpolni, pogodba ne nastane. Tako je bilo določeno tudi v času sklepanja sporne pogodbe s pravnimi pravili ODZ (par.897 v zv. s par. 696 in 699). Sodišče prve stopnje je svojo presojo dodatno utemeljilo, ko je zaključilo, da s tem, ko je bil promet z nepremičninami vezan na odobritev državnega organa, ni bila predniku tožnikov storjena krivica, ker je na tak način promet s kmetijskimi zemljišči reguliran še dandanes. Temu sodišče druge stopnje pritrjuje, čeprav ni mogoče spregledati, da so velikokrat na prvi pogled enaki ukrepi oblasti v različnih časovnih obdobjih ščitili povsem različne interese in niso bili izvajani le zaradi smotrnega izkoriščanja in hkratnega varovanja kmetijskih zemljišč. V času pred in po II.sv.vojni so takšni ukrepi pogosto varovali zgolj politične interese, na škodo splošno priznanim pravnim načelom in pravicam človeka, na kar opozarja tudi pritožba. A tudi če štejemo, da je bil pogoj - sestavni del pogodbe, pogodbenim strankam vsiljen s strani oblasti, ki so želele doseči čimvečji obseg nacionalizacije, in da je bil tak pogoj zaradi posega v osnovno človekovo pravico do lastnine nedopusten in zato neupošteven, potem tožniki še vedno niso podali razlogov za utemeljenost svojega zahtevka, ker niso izkazali pravno upoštevne posesti nepremičnine, saj le-te niso imeli za svojo. V nasprotnem primeru njihov prednik ne bi smatral, "da od tega ni bilo nič" - namreč od nakupa nepremičnine, temveč bi ocenil, da je formalnosti za pridobitev lastnine bolje odložiti na čas, ko političen pritisk ne bo več ovira za to. Tako je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Nesporno med strankami pa je, da je bila nepremičnina kmalu po sklenitvi obravnavanega pravnega posla nacionalizirana in predvsem od tega tudi zavisi odločitev o tej pravdni zadevi. Upravna odločba o nacionalizaciji in njeni pravni učinki dosedaj niso bili odpravljeni. Če bi sodišče v tej pravdi ugodilo tožbenemu zahtevku, bi zato v resnici opravilo postopek denacionalizacije, za kar pa ni pristojno. Kateri organ, v kakšnem postopku in pod katerimi pogoji lahko odloči o denacionalizaciji, je posebej predpisano v Zakonu o denacionalizaciji (ZDen). Zaradi teh posebnih določb o pristojnosti bi sodišče lahko odločalo o (ne)obstoju lastninske pravice tožnikov oz. njihovih prednikov na stvari glede na tisti čas oz. trenutek, ko je bila ta stvar nacionalizirana, ne more pa spregledati ves čas učinkujoče upravne odločbe o nacionalizaciji in ugotoviti, da so tožniki sedaj, v tem času, lastniki stvari - kakor da nacionalizacije ni bilo. Zaradi navedenih razlogov pritožba ni utemeljena, izpodbijana sodba pa tudi ni obremenjena s pomanjkljivostmi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (368.člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP/77, v zv. s členom 498 ZPP/99). Pritožniki sami nosijo svoje stroške za pritožbo, ker ta ni bila uspešna (154. in 166. člen ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99).